VSM sklep I Cp 216/2003

Pritožbi se ugodi in r a z v e l j a v i sodba
sodišča prve stopnje ter zadeva vrne v nov postopek
sodišču prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se prepusti
za končno odločbo.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje

odločilo o tožbenem zahtevku tako, da je po ugotovitvi,

da sta podana pravni temelj in višina tožbenega

zahtevka, le-temu ugodilo ter naložilo tožencu, da plača

tožnici znesek 332.590,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi

obrestmi od dneva vložitve tožbe in da je dolžan toženec

povrniti tožnici sodno odmerjene pravdne stroške v

znesku 25.300,00 SIT s pripadajočimi obrestmi.

Proti tej sodbi je vložil toženec pravočasno pritožbo z

uveljavljanjem vseh pritožbenih razlogov in s predlogom,

da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi ter napadeno

sodbo spremeni v skladu s pritožbenimi izvajanji, ali pa

da jo razveljavi in nato zadevo vrne v nov postopek

prvostopnemu sodišču.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega

postopka pojasnjuje pritožnik s procesnimi

pomanjkljivostmi, zaradi katerih se napadene sodbe ne da

preizkusiti, ker v obrazložitvi te sodbe niso navedeni

vsi razlogi o odločilnih dejstvih oziroma da je bil

toženec, dokler ni sprejel obvestila tožeče stranke o

vloženi reviziji dne 20.7.1998 v dobri veri ter da je do

tedaj plačano odškodnino že porabil.

Pritožnik zastopa stališče, da je porabil denar kot

pošten prejemnik in da zato ni dolžan zahtevanega zneska

vrniti tožeči stranki, kar je vsebina pritožbenih

razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje po uradnem preizkusu zadeve in po

pritožbenem predlogu v smeri pritožbenega razloga

bistvene kršitve določb pravdnega postopka ugotavlja, da

ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je

namreč pojasnilo, pa čeprav le s skromno utemeljitvijo,

da pogoji za uporabo 216. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega

zakonika - OZ, niso bili podani, tako da je šteti

pritožbo v tej smeri za neuspešno.

Sodišče druge stopnje pa meni, da je napadena odločitev

vsaj preuranjena in da zaradi materialnopravnega

pristopa prvega sodišča ni bilo dovolj pojasnjeno

dejansko stanje, predvsem glede možnosti uporabe 216.

člena ZOR, s katerim je predpisano, kdaj je mogoče

prejeto odškodnino obdržati, čeprav sicer obstajajo

razlogi za vrnitev po določbi četrtega odstavka 210.

člena ZOR. Stališče sodišča druge stopnje je, da sodišče

prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z določbo 216.

člena ZOR ni dovolj pojasnilo in da so razlogi, navedeni

v obrazložitvi v zvezi z dobrovernostjo tožnika tako

skromni, da je mogoče šteti v tem obsegu obrazložitev za

nerazumljivo. S četrtim odstavkom 210. člena ZOR je

naloženo tistemu, ki je brez pravnega temelja obogaten

na škodo drugega, da mora vrniti prejeto, če je to

mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

V 216. členu ZOR pa je navedena kot posebna vrsta

plačila odškodnine za škodo zaradi telesne poškodbe,

prizadetega zdravja ali smrti, pri kateri je zaradi

humanih in socialnih razlogov izvzeta pravica zahtevati

nazaj neutemeljeno plačane zneske odškodnine, če so bili

plačani poštenemu prejemniku. Varstvo prejemnika pa ni

neomejeno in je odvisno od ocene, ali je bil prejemnik

pošten v času od prejema do vračila odškodnine oziroma

ali je glede na okoliščine primera lahko vedel, da je

prejel plačilo, ki mu ga plačnik ne dolguje. V kolikor

bi se ugotovilo, da oškodovanec oziroma prejemnik

plačila ni bil pošten, bi moral vrniti prejete zneske po

načelih odškodninskega prava. Pravno mnenje iz leta 2000

obravnava sicer vrnitev odškodnine, ko je pravna podlaga

po plačilu odpadla, vendar pa sodišče druge stopnje

meni, da v obravnavanem primeru tega stališča brez

pridržka ni mogoče uporabiti. Iz obrazložitve pravnega

mnenja je namreč razbrati, da se nanaša na drugačne

okoliščine, oziroma ko je bila odškodnina plačana z

namenom začasnega prikrajšanja in ko je bila že vložena

izvršba. Gotovo pa je, da tega pravnega mnenja ni mogoče

razumeti tako široko, da se nanaša na vse primerljive

spore, saj bi s tem prezrli določbo 216. člena ZOR, ta

pa je v času odločanja na prvi stopnji še vedno veljala.

Stališče sodišča druge stopnje je, da bi bila mogoča

pravilna uporaba materialnega prava oziroma 216. člena v

zvezi s četrtim odstavkom 210. člena ZOR, v kolikor bi

se pojasnila oškodovančeva oziroma toženčeva

dobrovernost v času od prejema odškodnine pa do tedaj,

ko je plačilo postalo neutemeljeno in je bila zahtevana

vrnitev že plačane odškodnine. Tako bi bilo potrebno

pojasniti, kdaj je toženec izvedel za vloženo revizijo

in tudi odpraviti nasprotja, ki so nastala v postopku na

prvi stopnji, saj toženec trdi, da je za vrnitev

odškodnine izvedel šele s prejemom obravnavane tožbe,

medtem ko njegov pooblaščenec navaja, da je to bilo dne

20.7.1998. Iz listin, ki so v spisu in katere je

predložila tožeča stranka pa izhaja le, da je pozvala

toženo stranko pred vložitvijo te tožbe na vrnitev

neutemeljeno plačane odškodnine in to z dopisom dne

14.7.1999, vsekakor pa po prejemu sodbe Vrhovnega

sodišča Republike Slovenije, opr. štev. II Ips 474/98 z

dne 10.6.1999.

Zaradi dopolnitve dejanskega stanja v prej navedeni

smeri in posledične pravilne uporabe materialnega prava

je sodišče druge stopnje z uporabo določbe 355. člena

Zakona o pravdnem postopku - ZPP utemeljeni pritožbi

ugodilo in odločilo, kot sledi iz izreka tega sklepa.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje po dopolnitvi

dokaznega postopka v že nakazani smeri in z doslednim

spoštovanjem določbe 286. člena ZPP, nato z uporabo

pravilnega materialnega prava znova odloči o sporu. Pri

tem naj ne prezre stališča sodne prakse, ki je izraženo

v pravnem mnenju, sprejetim na obči seji VS RS dne

30.6.2004, objavljeno v zbirki Pravnih mnenj, št.

1/2004.

Ko bo sodišče prve stopnje znova odločalo o glavnem

zahtevku, bo z uporabo meril o končnem uspehu strank

odločilo tudi o vseh stroških strank, vključno s

pritožbenimi (154. člen v zvezi s tretjim odstavkom 165.

člena ZPP).