VSC sodba Kp 73/2003

Pritožba okrožnega državnega tožilca se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i oprostilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedeno sodbo je bila zoper obtoženega zavrnjena obtožba zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po II. odstavku 218. člena KZ in zaradi kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ. Stroški zavrnilnega dela so obremenili proračun, oškodovana S. E. pa je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo (tč. I izreka).

Z isto sodbo je bil obtoženi oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ na škodo iste oškodovanke. Tudi stroški prostoreka so obremenili proračun, oškodovanka pa je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napote na pravdo. Odločeno je bilo, da se zasežena zlata verižica dolžine 68 cm vrne po pravnomočnosti te sodbe obtožencu (tč. II izreka).

Zoper oprostilni del te sodbe se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Okrožni državni tožilec s pritožbenimi navedbami ni mogel omajati upravičenega dvoma v ta del obtožbe in je zato odločitev sodišča prve stopnje v prostoreku pravilna. Predvsem velja poudariti izpovedbo priče D. M., ki je bila očividka dogajanja tega večera, vendar ni videla, da bi obtoženi snel verižico z oškodovankinega vratu. Sodišče druge stopnje opozarja, da naj bi obtoženi prav s tem dnem začel izsiljevati oškodovanko, vendar je bila ta še meseca junija 1999 v njegovem stanovanju, ko naj bi ji iz torbice vzel kuverto s 3.500 DEM. V tem obsegu pa je bila obtožba umaknjena. Čeprav je obtoženi zanikal, da bi tega večera sploh bil z oškodovanko, pa je vendar izražen dvom v verodostojnost njene izpovedbe. Ker tudi v novem sojenju ne bi bilo mogoče izključiti možnosti, da je oškodovanka v času prijateljevanja z obtožencem verižico podarila, zaradi očitnega spora z njim pa je darilo kasneje prikazala kot tatvino, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izdalo izpodbijani prostorek. Tudi dejstvo, da je oškodovanka sorazmerno pozno vložila kazensko ovadbo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo v potrditev svoje odločitve o tem delu tožbe. Iz teh razlogov pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Zaradi zavrnitve pritožbe je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.