VSK sklep Cp 248/93

Pritožbi tožene stranke se ugodi, pobijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da mora plačati tožnici 35,092.817 LIT v tolarski protivrednosti in obresti ter stroške postopka, medtem ko je toženčev nasprotni zahtevek, da naj se ugotovi ničnost pogodbe ali pa le - to razveljavi, zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naj se sodba razveljavi. Pritožba očita sodbi, da je ni mogoče preizkusiti, kar da predstavlja kršitev postopka po 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP, ker niso bili izvedeni vsi dokazi in ker ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih ter so tudi nasprotja med razlogi in vsebino dokazov. Predvsem pa da je sporno, ali je tožnici sploh nastala kakšna škoda. Spora sodišče ni ocenilo na podlagi vseh določb materialnega prava. Listino z dne 10.7.1990 bi moralo oceniti v okviru 52. člena ZOR in v ta namen bi se moralo ugotoviti, kako so posli potekali ter ali je tožnici nastala škoda, zaradi česar bi se moralo izvesti po tožencu predlagane dokaze.

Pri ugotavljanju toženčeve odgovornosti, ki naj bi obstajala v obliki velike malomarnosti, sodišče ni upoštevalo specifike maloobmejnega prometa, v okviru katerega sta potekala oba sporna posla. Tožnica se je takrat ukvarjala z izvozom skoraj izključno zato, da je na podlagi izvoza pridobila pravico do ekvivalentnega uvoza po tedanjih predpisih. Vsi izvozni posli so tekli preko Slovenskega zamejskega podjetja ..., kateri je končni kupec blaga tudi plačal, ta pa je nato plačala tožnici. Toženec pa je moral poskrbeti za zavarovanje plačila tej italijanski firmi ... po tujih predpisih. O posredniškem poslovanju ... naj se zato zasliši priča....

Ker je še vedno sporno, ali je tožnici res nastala škoda, bo potrebno pregledati vso ustrezno dokumentacijo o spornih poslih. Posle je izvajal kot tožničin delavec in bi po takratnih predpisih lahko odškodninsko odgovarjal le, če bi povzročil škodo iz velike malomarnosti. Krivdo pa bi morala dokazati tožnica. Toženec je v tem primeru v celoti popustil tožnici in zato ne velja pravilo o poravnavi po 1090 členu ZOR. Dolg 121.532,00 SIT pa je sploh izmišljen. Tožnica je pri podpisu pogodbe izkoristila toženčevo težko situacijo ter je kavza pogodbe nedopustna. Sodišče je zavrglo nasprotno tožbo zaradi razveljavitve sporne pogodbe kot prepozno. Pri tem ni upoštevalo, da je toženca začel zastopati odvetnik šele na naroku 23.12.1992 in bi zato sodišče moralo opozoriti toženca na njegove pravice kot pravo neuko stranko.

Pritožba je utemeljena.

Sicer ne drži pritožničin očitek, da se sodbe ne da preizkusiti, ker da ni jasna in podobno, saj ima sodba zadostne razloge o vseh okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilne.

Vendar ne glede na to, pa je po oceni pritožbenega sodišča pritožba utemeljena iz preostalih razlogov, ker je bilo odločeno preuranjeno glede na to, da niso bile ugotovljene in ocenjene vse odločilne okoliščine spora. Tožničin tožbeni zahtevek sicer temelji na pogodbi, ki je po svoji naravi očitno poravnava (po členu 1089 in nasl. ZOR).

Vprašanje, ali gre res za sporazum v smislu 103 in nasl. členov ZDR niti ni odločilnega pomena, ker je pač bistvena vsebina spornega sporazuma. V tej smeri pa je toženec postavljal trditve, ki jih v pritožbi ponovno poudarja in ki so v tem, da sporazum nima resnične podlage. Te pa naj ne bi imel zato, ker za sporno škodo tožnice ne more biti ne dejansko in ne pravno odgovoren in ker tožnici škoda tudi ni nastala. Take trditve pa zadevajo okolnosti, ki so odločilnega pomena za odločitev o toženčevem nasprotnem zahtevku, da je sporazum ničen in o česar je odvisna tudi odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku. Namreč 52. člen ZOR določa, da je pogodba nična, če ni podlage ali je ta nedopustna. Podlage pa ni, če je ta navidezna ali pa neresnična. Bistveno enako je normirana tudi ničnost poravnave po 1097 ZOR. Resničnost pogodbene podlage se je med postopkom problematizirala in tega se med postopkom na prvi stopnji ni zanesljivo raziskalo. V tem primeru je podlaga podana, če je tožnici škoda res nastala in če je toženec zanjo tudi odgovoren. Vsaj obstoj njegove odgovornosti pa ni zanesljivo ugotovljen, ker toženec lahko glede na dosedanje ugotovitve odgovarja le kot delavec tožnice. Za njegovo odgovornost so pomembni predpisi, ki so veljali v času domnevnega škodnega ravnanja in tedaj - leta 1987 - pa so veljala še določila bivšega Zveznega zakona o združenem delu (Ur. l. bivš.

federacije št. 53/76), ki je določal v 205. členu, da delavec odgovarja delovni organizaciji za škodo, ki jo je povzročil pri delu ali v zvezi z delom namenoma ali pa iz hude malomarnosti. Ker slednje okolnosti niso bile zanesljivo ugotovljene, je zato ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Zato je pobijano sodbo moralo razveljaviti (1. odstavek 370. člena ZPP).

V nadaljnjem postopku bo torej potrebno ponovno ugotoviti, ali je morda sporni sporazum res ničen. Namreč če je ta ničen, potem tožnica ne bo mogla opreti svojega zahtevka na sporni sporazum. Sporni sporazum pa po oceni pritožbenega sodišča ne bo ničen le v primeru, da je tožnici res nastala škoda v sporni višini in če je toženec odgovoren za nastanek škode v kvalificirani obliki, to je, da jo je povzročil namenoma ali pa iz hude malomarnosti. Pomembno je namreč, da naj bi toženec povzročil škodo tožnici kot njen delavec in lahko za škodo odgovarja samo, če so podani elementi za odškodninsko odgovornost delavca. Dokazni postopek bo potrebno dopolniti z dokazi, ki jih predlaga pritožba, pa tudi z zaslišanjem toženca in zakonitega zastopnika tožeče stranke. Prav tako bo potrebno ugotoviti, kakšne opustitve naj bi toženec v konkretnem delu zagrešil. Namreč vprašanje krivde bo rešljivo le na podlagi konkretnih dejanskih ugotovitev o toženčevem ne-ravnanju.