VSL sodba I Cpg 1432/99

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, naj se toženi stranki prepove nadaljnja uporaba znaka, ki posnema storitveno znamko tožeče stranke in je pod št.

9670958 vpisana v register znamk pri Uradu RS za intelektualno lastnino (1. tč. izreka) ter se ji naloži, da mora iz pravnega prometa umakniti plačilne kartice M.P. ter ves reklamni material za te kartice (2. tč. izreka) in da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (3. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške. Ker ima tožeča stranka svojo storitveno znamko zavarovano za gostinske storitve (razred 42), tožena pa svoj znak (pikapolonica, ki leze po stebelcu) uporablja za finančne storitve, je ocenilo, da do zmede v gospodarskem prometu ne more priti, saj se sporna pikapolonica uporablja v različnih dejavnostih tožeče oz. tožene stranke.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP/99. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke z obrazložitvijo, da do zmede na trgu ne more priti zato, ker uporablja tožeča stranka svojo blagovno znamko (pikapolonico) za gostinske storitve, tožena pa svoj znak (pikapolonico, ki pleza po stebelcu) za finančne. Res je, da ni v detajle primerjalo podobnosti oz.

različnosti obeh znakov, vendar za kaj takega po oceni pritožbenega sodišča tudi ni bilo nobene potrebe.

Zmotno je stališče pritožbe, da dikcija določila 3. odst. 94. čl. ZIL kaže na namen zakonodajalca vnesti v pravo blagovnih znamk konkurenčnopravno dimenzijo. Po tem določilu posnemanje blagovne znamke obstoji, če poprečen kupec blaga ali uporabnik storitve ne glede na vrsto blaga ali storitev opazi razliko le, če je posebno pozoren. Po oceni pritožbenega sodišča to pomeni, da je posnemanje kršitev, ne glede na to, na katero vrsto blaga ali storitev znotraj istega razreda po mednarodni klasifikaciji blaga in storitev se nanaša. Če naj bi se to določilo interpretiralo tako, kot to zatrjuje tožeča stranka, bi to pomenilo derogiranje določila 22. čl. ZIL. Po tem določilu namreč z znamko zavarovan znak ne izključuje pravice drugega, da uporablja v gospodarskem prometu enak ali podoben znak za označevanje druge vrste blaga oz. storitev, razen če gre za slovečo znamko. Pritožbeno sodišče ne spreminja svojega stališča, ki ga je zavzelo ob odločanju o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi, v svojem sklepu I Cpg ... z dne 1.7.1999. Tako se po določilu 1. odst.

94čl. ZIL šteje vsaka neupravičena uporaba zavarovanega znaka v gospodarskem prometu ali vsako neupravičeno razpolaganje z njim za neupravičeno uporabo zavarovanega znaka. Vendar ker posnemanje zavarovanega znaka že pojmovno ne more biti hujša kršitev od uporabe tega (enakega) znaka, tudi ne more imeti strožjega varstva. V tem smislu je za kršitev pravic treba šteti vsako neupravičeno uporabo posnemanega zavarovanega znaka, ne pa že pojavno obliko posnemanja.

Interpretacija odločila 2. in 3. odstavka 94. člena ZIL ob sklicevanju na 5. tč. 1. odst. 19. čl.ZIL tako, kot to ponuja tožeča stranka, bi pomenila zaščito blagovne oziroma storitvene znamke preko okvirov (razredov), za katere je bila podeljena (1. odst. 17.čl.

ZIL). Nedvomno ni bil namen zakonodajalca dati močnejšega varstva posnemanju zavarovane blagovne znamke kot pa neupravičeni uporabi enake blagovne znamke.

Sklicevanje pritožbe na odločbo VS RS, opr.št. SI 277/76-3 z dne 12.8.1976, iz katere izhaja, da za pravno varstvo po konkurenčnem pravu ni potrebno, da bi med pravdnima strankama moralo obstojati konkurenčno razmerje, ni primerno, saj je predmet tega spora varstvo blagovne znamke.

Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, kjer izpodbija odločitev o začetku tega zamudnih obresti na priznane pravdne stroške. Po ustaljeni sodni praksi je tista stranka, ki ima po ZPP pravico do povračila stroškov, upravičena do zamudnih obresti od teh stroškov, ki tečejo od izdaje odločbe sodišča, s katero je bila določena obveznost plačila stroškov (prim. načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS, ki je bila 26.12.1989, Poročilo VSS II/89, str.

21).

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odstavek 350. člena ZPP/99) pa pritožbeno sodišče in našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP/99).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/99.