VSK sodba I Cp 930/2002

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanje v stanovanjski hiši v Š. 207 in ga praznega od oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 90-tih dni. V delu, ki se nanaša na pravdne stroške pa je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe postopek ustavilo. Po nasprotni tožbi pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala sklenitev najemne pogodbe med strankama za stanovanje štev. 8 v II. nadstropju v stanovanjski hiši Š. 207 ter podrejeni zahtevek za sklenitev najemne pogodbe za drugo primerno stanovanje. Proti tej sodbi je vložila tožena stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Meni, da je izpodbijana sodba dejansko, procesno in materialno-pravno zmotna. Sodišče prve stopnje glede na razpoložljivo psihiatrično mnenje iz druge zadeve ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali je tožena stranka sploh sposobna biti pravdna stranka, to je, ali je prištevna. Iz mnenja psihiatra dr. P. izhaja, da gre za kronični alkoholizem, ki s svojim delovanjem nesporno vpliva na sposobnost, mišljenja in razuma, ki se po večletnem pitju bistveno zniža. Da bi lahko sodišče odločilo v skladu z zakonom, bi moralo v tej pravdi razčistiti vprašanje, ali je toženec sploh sposoben biti stranka. Psihofizično sposobnost toženca bi moralo sodišče ugotoviti s pomočjo izvedenca psihiatra. Tudi dokazne predloge za zaslišanje socialne delavke ter drugih predstavnikov CSD sodišče prve stopnje ni sprejelo, oz. je vse predlagane dokaze zavrnilo kot nepotrebne. Prav CSD spremlja toženca ves čas in njegovi predstavniki bi lahko sodišču pojasnili, kako je z njegovim duševnim stanjem oz. razumom. S tem bi sodišče dobilo zanesljive informacije, na podlagi katerih bi sodba bila bolj prepričljiva. Gre za več okoliščin, kjer je bilo toženčevo psihofizično stanje uporabljeno zgolj v njegovo škodo, pa tudi procesne pravice tožencu niso bile pošteno zagotovljene. Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi lahko kar samo odločilo, ali je nekdo prišteven in tudi odgovoren oz. kriv, kakor je naredilo v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo dejanskega vprašanja prve najemne pogodbe za bivanje v enostanovanjski hiši na bolj osamljenem kraju, v kateri je toženec bival z mamo. V času tega bivanja ni bilo s tožencem nobenih težav. Težave so se začele, ko je tožnica zagotovo čisto iz špekulativnih razlogov najprej preselila toženca in njegovo mamo v drugo začasno stanovanje, ki glede na psihofizično stanje toženca ni bilo primerno. Tožnica je preprosto pustila toženca v stanovanjskem bloku, ker bivanje zaradi njegove bolezni ni ne humano in ne primerno. Ko sodišče povzema dokaze tožeče stranke in ob njih utemeljuje, da vse kar je navedeno drži, potem bi moralo izvesti tudi dokaze v korist toženca in spoštovati določbo 5. in 7. čl. ZPP in tožencu zagotoviti enako varstvo pravic (22. čl. Ustave) in pošteno sojenje (13. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z protokoli). V predmetni zadevi sodišče prve stopnje ni razčistilo položaja toženca glede na to, da je njegova mama bila prejšnja imetnica stanovanjske pravice in da je kot bolna in ostarela na prigovarjanje tožeče stranke privolila v začasno preselitev, ne pa v trajno preselitev njenega sina iz stanovanja, da bi ga nato tožnica izselila, za kar v prejšnji stanovanjski hiši ni bilo razlogov. Glede najemnine bi bilo bistveno zaslišanje predstavnikov centra za socialno delo, ki bi izpovedali, kako je s plačevanjem najemnine. Tožencu in njemu podobni primeri ne plačujejo neposredno najemnine, temveč za njih plačuje center za socialno delo, njim pa stroške povrne občina. Zato zaključek sodišča o neplačevanju najemnine in obrazložitev na kar opira sodišče izpodbijano sodbo nima zanesljive podlage v izvedenih dokazih, še posebej, ker je sodišče zavrnilo zaslišanje prič iz centra za socialno delo glede neplačevanja najemnine. Tudi sicer najemniku ni mogoče odpovedati najemne pogodbe, če zaradi socialne stiske ni zmogel poravnati najemnine. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, pritožbene trditve prereka in se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Povsem neupravičeno tožena stranka sodišču prve stopnje očita kršitev načela kontradiktornosti, češ da ni izvedlo dokazov v korist toženca. Ustavno načelo enakega varstva pravic (22. čl. Ustave Republike Slovenije) je v pravdnem postopku konkretizirano v 5. čl. ZPP. Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. V tej pravdni zadevi tožencu pravica do izjave oz. možnost obravnavanja pred sodiščem ni bila odvzeta. Res je, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je toženec predlagal, vendar pa to ni dolžno. Sodišče namreč izvaja samo tiste dokaze, ki so za pravdo pomembni (213. čl. ZPP). S tem, ko je zavrnilo zaslišanje predstavnikov centra za socialno delo ni bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic, prav tako pa tudi ni mogoče zatrjevati, da sojenje ni bilo pošteno. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z trditvami v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni moglo glede na razpoložljivo psihiatrično mnenje iz druge zadeve zanesljivo ugotoviti, ali je toženec opravilno sposoben. Psihiatrično mnenje, ki ga je izdelal dr. P. je bilo izdelano v postopku za odvzem opravilne sposobnosti toženca in je v tej pravdni zadevi to mnenje sam predložil ter se nanj izrecno skliceval, zato sedaj v pritožbi ne more zatrjevati, da ga sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti. Na podlagi tega mnenja je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da se toženec zaveda svojega ravnanja in pri njem niso podane take zdravstvene težave, ki bi izključevale njegovo odgovornost za ravnanje in zato je opravilno sposoben. Trditev v pritožbi, da bi sodišče moralo zaslišati delavce centra za socialno delo, ki bi povedali, kako je s toženčevim duševnim stanjem oz. razumom, pa je brez podlage, kajti zdravnik psihiater je tisti, ki je podal strokovno mnenje o toženčevem duševnem stanju, ne pa delavci centra za socialno delo. Da pa je dr. P. priporočal selitev toženca v drugo stanovanje na bolj osamljen kraj, pa je okoliščina, ki za to pravdo ni pomembna. Sicer pa iz mnenja dr. P. izhaja, da se toženec ne želi izseliti iz predmetnega stanovanja, zato so te pritožbene trditve nasprotujoče. Posebej pa ne drži, da se F.K., mati toženca, ni strinjala s preselitvijo v novo stanovanje. Sodišče prve stopnje je namreč iz listin, ki so v tem postopku bile predložene, ugotovilo, da je bila podlaga za sklenitev najemne pogodbe za sporno stanovanje, odločba tožnice z dne 15.4.1994, s katero je bilo F.K. sporno stanovanje dodeljeno namesto prejšnjega najemnega stanovanja na naslovu Š. 101. F. K. se je kot najemnica prejšnjega stanovanja z menjavo stanovanja strinjala, zato preprosto ne drži pritožbena trditev, da je F. K. privolila v začasno preselitev. Pritožbeno sodišče se tudi povsem strinja z materialno - pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da pravica toženca do sklenitve najemne pogodbe za stanovanje ni neomejena. Omejena je s tistimi dolžnostmi, ki jih mora izpolnjevati najemnik in so v zakonu določene, zato najemodajalec ni dolžan skleniti najemne pogodbe z uporabnikom, če so pri tem podani tisti krivdni razlogi, zaradi katerih bi najemodajalec tudi najemniku lahko odpovedal najemno pogodbo (razlogi iz 53. čl. Stanovanjskega zakona). Sodišče prve stopnje je na podlagi številnih dokazov, to je dopisov hišnega sveta policijskih zapisnikov, odločb sodnika za prekrške zanesljivo ugotovilo, da tožnik s svojim neprimernim obnašanjem pogosto in huje moti ostale stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanja (razlog iz 4. alineje 1. odst. 53. čl. SZ). Tožnik stanovanja ne čisti, uporablja ga protihigiensko, zato so razmere v stanovanjskem bloku tudi za ostale stanovalce nevzdržne. Širi se hud smrad, zamašeni so odtoki, fekalije pronicajo skozi strop. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih v izpodbijani sodbi opisalo. Tožeča stranka je toženca opominjala na primerno rabo stanovanja, vendar toženec teh opozoril ni upošteval. Poleg tega toženec tudi ni dopustil ogleda stanovanja zaradi preverjanja pravilne rabe stanovanja, kot je to določeno v 44. čl. Stanovanjskega zakona. Glede neplačevanja najemnine pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec najemnine ni nikoli plačeval, za določen čas sicer izkazal, da je bila ta subvencionirana. Obveznosti plačevanja najemnine pa se ne more izogniti, doseže lahko le subvencionirano najemnino skladno z določili 4. odst. 53. čl. SZ, kar pa je izkazal le za krajše obdobje. Ker je sodišče prve stopnje pri tožencu ugotovilo več krivdnih razlogov iz čl. 53 SZ, zaradi katerih bi bilo mogoče tudi najemniku odpovedati najemno pogodbo, je pravilno zavrnilo zahtevek, da je tožnica dolžna s tožencem skleniti najemno pogodbo za sporno ali drugo primerno stanovanje. Brez pravnega naslova toženec prebiva v spornem stanovanju, zato pa je na mestu tudi zahtevek za izpraznitev tega stanovanja. Pritožba tožene stranke je iz navedenih razlogov neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.