VSK sodba in sklep I Cpg 207/2003

Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ( 5.točka izreka ) r a z v e l j a v i in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; v preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v višini 130.032,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.8.2001 dalje; 2.) ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke; 3.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K., opr.št. Ig 2001/01000 z dne 28.1.2002, vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 130.032,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonsko določeni obrestni meri od 7.8.2001 do plačila in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 16.965,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonsko določeni obrestni meri zamudnih obresti od 28.1.2002 do plačila; 4.) v ostalem delu sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 203.554,56 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; 5.) tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti 53.708,00 SIT stroškov z zamudnimi obrestmi po zakonsko določeni obrestni meri od 18.12.2002 do plačila. Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in glede stroškov, vložila pritožbo tožeča stranka po svoji pooblaščenki iz razlogov po 1. odst. 458. čl. ZPP; hkrati je predlagala tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da je bil med strankama dogovor, da se provizija obračuna od bruto prodajne cene, kar je bilo ob prvem izplačilu provizije tudi v celoti izvršeno. Toženec pa si je zatem očitno premislil in že pri drugem obračunu kršil dogovor ter obračunal provizijo od neto vrednosti prodanega materiala. Na podlagi takšnega obračuna toženca je tožnik izstavil račun, enako tudi v kasnejših obdobjih, tako da je dobil plačan vsaj znesek, ki je bil za toženca nesporen. Sodišče je v celoti sledilo zatrjevanju toženca, da je bila dogovorjena provizija od neto prodajne cene, čeprav sta tako V. kot O. M. izpovedala, da je dogovorjena provizija znašala 10 % od plačanih faktur. Tožnik je v izvršilnem sklepu uveljavljal plačilo zneska 333.585,56 SIT, v katerem je zajet tudi znesek 23.667,00 SIT, glede katerega je sodišče napačno ugotovilo, da je bil postavljen šele na glavni obravnavi. Navedeni znesek je zajet v računu št. 113 z dne 27.7.2001, ki je bil podlaga izvršilnemu predlogu in je sestavljen na podlagi obračuna celotne prodaje z dne 26.7.2001. Tega zneska, ki ga je tožnik uveljavljal že v izvršilnem sklepu, toženec tudi ni nikoli osporaval niti mu ni ugovarjal. S tem, ko sodišče tega zneska tožniku ni priznalo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 339. čl. ZPP, ker obstaja očitno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin, ki jih je sodišče izvedlo kot dokaz. V zvezi s stroški pa je sodišče v izreku sodbe napačno odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške, odmerjene na 53.708,00 SIT. V obrazložitvi sodbe je pravilno navedlo, da je toženec glede na uspeh dolžan povrniti stroške postopka tožeči stranki, iz izreka izpodbijane sodbe pa izhaja ravno obratno. Tudi v tem delu je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Proti navedeni sodbi je vložila pritožbo tudi tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje, da je tožeča stranka vložila izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine, priložila je račun št. 113 z dne 27.7.2001, ki ga tožena stranka ni nikoli prejela, nikoli tudi ni fakturirane storitve tožniku naročila, izstavitev računa pa ni dokaz o obstoju obligacijskega razmerja, račun pa tudi ni sestavljen skladno z določili zakona. Toženec se ne strinja z navedbo sodišča, da ne obstoji njegova terjatev do tožeče stranke v višini 554.935,45 SIT. Tožnik je neupravičeno za svoje potrebe uporabljal vozilo toženca, kar je slednji ustrezno dokumentiral. Pri tej uporabi je gorivo tankal na toženčev račun. To izhaja iz računov za gorivo, ki jih je poravnal toženec in iz opravljene kilometrine. Neopravičeno je zadrževal toženčevo vozilo tri tedne. Zato je dolžan tožencu plačati stojarino za vozilo od poziva za predajo vozila do dne dejanske predaje. Po opravljeni primopredaji med tožnikom in tožencem je bil ugotovljen primanjkljaj v znesku 171.000,00 SIT, ob letni inventuri pa za nadaljnjih 87.000,00 SIT. Toženec je na Okrajnem sodišču v N. vložil izvršilni predlog zaradi izterjave navedenega zneska na podlagi bremepisa št. 1/2002 z dne 30.10.2002. Sodišče v obrazložitvi navaja, da le na podlagi kopije izvršilnega predloga ni moglo ugotoviti utemeljenosti pobotnega ugovora. Toženec je tožniku poslal dopis, v katerem navaja, da ima do tožnika zahtevek iz naslova neupravičene uporabe vozila, točenja goriva, stojnine in iz naslova primanjkljaja blaga v zneskih 171.000,00 SIT in 87.000,00 SIT, ugotovljenega ob letni inventuri. Dopisa tožnik ni zavrnil ali na kakršenkoli drugi način zanikal. Izvršilni predlog in navedeni dopis sta po mnenju tožene stranke zadostni dokaz glede utemeljenosti pobotnega ugovora. Pritožba tožeče stranke je utemeljena le v stroškovnem delu, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. K pritožbi tožene stranke: V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora po določilu 1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT. V takšnem sporu pa se lahko sodba izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava; sodbe torej ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče in stranke so torej vezane na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru pa gre za ugotovitve, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali v času od 15.10.2000 do 25.5.2001, sklenili sta ustni dogovor, po katerem je tožeča stranka proti plačilu provizije posredovala pri sklepanju kupoprodajnih pogodb za toženo stranko. Glede na takšne ugotovitve pa tožena stranka s tem, ko trdi, da tožeči stranki ni nikoli naročila fakturirane storitve (in da račun ni dokaz o obstoju obligacijskega razmerja), izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno. Pritožnik pa tudi pripisuje pretiran poudarek s strani tožeče stranke izstavljenemu računu (za katerega zanika, da bi ga prejel, poleg tega pa da ni sestavljen skladno z zakonskimi določili), saj je sodišče prve stopnje do ugotovitve o obstoju poslovnega razmerja med pravdnima strankama in o njegovi vsebini prišlo (tudi) na podlagi preostalih izvedenih dokazov, med drugim tudi z zaslišanjem strank, ki so njegov obstoj potrdile. V zvezi s pobotnim ugovorom je bilo na toženi stranki dokazno breme o obstoju terjatve te stranke do tožeče in pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka njenega obstoja ni uspela dokazati. Terjatev naj bi izvirala iz ugotovljenega primanjkljaja po zaključku poslovnega sodelovanja med strankama in iz neupravičene uporabe vozila tožene stranke, ter s takšno uporabo povezanimi stroški (gorivo, stojnina). Ob tem, da razen zatrjevanega primanjkljaja, ni tožena stranka v pobot uveljavljene terjatve niti določno zneskovno uveljavljala, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ni predložila o njenem obstoju nobenih takšnih dokazov, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje, lahko terjatev ugotovilo po višini (glede na to, da ji je tožeča stranka ugovarjala). Kot takšnih dokazov sodišče ni moglo upoštevati dopisa tožene stranke tožeči z dne 8.3.2002 (v katerem je zapisano to, kar navaja tožena stranka tudi v tej pravdi), ravno tako pa tudi ne kopije izvršilnega predloga. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). K pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da se provizija za tožečo stranko obračunava od neto vrednosti faktur (brez DDV). Glede na to tožeča stranka s trditvijo, da je bil med njima sklenjen dogovor, da naj bi se provizija obračunavala od bruto prodajne cene, izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno, ker gre za spor majhne vrednosti. Poleg tega pa pritožba nepravilno povzema izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, V.M. in priče O.M., saj sta oba dejansko potrdila, da je bila osnova za obračun provizije vrednost po fakturah brez DDV. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, nanašajočem se na plačilo provizije za obdobje od 15.12.2000 do 30.12.2000 v znesku 23.667,00 SIT; predlog za izvršbo je bil vložen na podlagi računa št. 113 v znesku 333.585,56 SIT in v tem računu ni nobene specifikacije, tako da znesek za prej navedeno obdobje iz njega ni razviden. V pripravljalni vlogi z dne 16.9.2002 je tožeča stranka obrazloženo navedla, na katera obdobja se znesek 333.585,56 SIT nanaša, v tej vlogi pa ni nobenih navedb v zvezi z zneskom 23.667,00 SIT. Dokazno podprtih navedb o tem delu zahtevka tožeča stranka torej ni podala (o tem znesku je le v okviru zaslišanja izpovedal direktor tožeče stranke na drugem naroku za glavno obravnavo dne 18.12.2002, kar pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo). Upoštevaje navedeno, je pritožbeno sodišče, glede glavne stvari, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Prav pa ima tožeča stranka, da je odločitev o stroških pravdnega postopka (5. tč. izreka) v nasprotju z obrazložitvijo, s čimer je bila zagrešena kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP; v izreku je sodišče prve stopnje tam navedeni znesek stroškov naložilo v plačilo tožeči stranki, čeprav je iz obrazložitve razvidno, da je situacija obratna in da je tožena stranka tista, ki mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Gre za to, da postane pravnomočna, tako v sodbi, kot tudi v sklepu, odločitev, ki je vsebovana v izreku (1. odst. 319. čl. in 3. odst. 329. čl. ZPP), ne pa v njegovi obrazložitvi. Zato izrek ne more določati (vsebinsko) nekaj drugega kot tisto, kar je navedeno v obrazložitvi. In ravno to se je zgodilo v obravnavani zadevi, zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v navedenem delu ugoditi, izpodbijano odločitev razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP), pri čemer pa odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.