VSK sklep I Cpg 149/2003

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve, s katero je ta zahtevala naj sodišče prve stopnje toženi stranki prepove vsakršno odtujevanje ali obremenitev poslovnega deleža družbe z omejeno odgovornostjo E.. Proti temu sklepu se je pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki. Uveljavlja vse pritožbene razloge po zakonu. Meni, da bi sodišče moralo o začasni odredbi odločiti na podlagi 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da lahko sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Tožeča stranka je predložila listine, ki so v spisu in iz katerih je verjetno izkazana njena denarna terjatev. Meni, da v kolikor bi bila izdana predlagana začasna odredba, bi toženi stranki nastala zgolj neznatna škoda. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba je utemeljena. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožeča stranka dne 14.2.2003 zoper toženo stranko vložila tožbo, s katero je zahtevala vpis družbenika, spremembo poslovnega deleža, ugotovitev obstoja terjatve v tolarski protivrednosti 62.011,20 EUR ter izstavitev listine, na podlagi katere bo drugotožena stranka "obvezala tožečo stranko k plačilu pogodbene obveznosti". Predlagala je tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče prvotoženi stranki prepove odtujevanje ali obremenitev poslovnega deleža do nominalne vrednosti 1.050.000,00 SIT, kot tudi sprejemanje sklepov o povečanju ali zmanjšanju osnovnega kapitala pri drugotoženi stranki, kar naj se vpiše v sodni register. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo 18.2.2003. Zoper ta sklep se tožeča stranka ni pritožila. Tekom postopka, dne 22.4.2003 pa je tožeča stranka spremenila tožbo in zahtevala, da se ugotovi ničnost vpisa povečanja osnovnega kapitala do nominalne vrednosti 3.363.000,00 SIT, da se odredi izbris vpisov v sodni register pod vložno št. 1/01670/00, da se ugotovi ničnost vpisov po sklepu Okrožnega sodišča v K. Srg 2001/01988 z dne 20.12.2001, da se tožeča stranka vpiše kot družbenik drugotožene stranke s poslovnima deležema z nominalno vrednostjo 751.500,00 SIT in 298.500,00 SIT od 16.3.1999 dalje in da se v sodnem registru Okrožnega sodišča v K. v vložku št. 1/01670/00 vpiše sprememba poslovnega deleža prvotožene stranke. Podrejeno pa je zahtevala, v kolikor sodišče ne bo ugodilo primarnemu zahtevku, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki 20.153.400,64 SIT iz naslova povračila mesečnih obrokov leasinga in iz naslova vračila vloženih sredstev 773.859,62 SIT. Obenem pa je predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče toženi stranki prepove vsakršno odtujevanje ali obremenitev poslovnega deleža družbe z omejeno odgovornostjo E.. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno sklepalo, da je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve uveljavljane v podrejenem tožbenem zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila za primer, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Gre za eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov, ki je urejena v 4. odst. 182. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kateri določa, da dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje pa se je po oceni pritožbenega sodišča postavilo na napačno stališče in sicer, da ker o primarnem tožbenem zahtevku še ni bilo odločeno, v tej fazi postopka ne more biti predmet obravnavanja podrejeni zahtevek, zato tudi ni presojalo pogoje za izdajo začasne odredbe. Gre za postopek zavarovanja, kjer se ugotavlja verjetnost terjatve, zato stališče sodišča prve stopnje ne velja. Četudi še ni bil zavrnjen primarni tožbeni zahtevek, je mogoče obravnavati verjetnost terjatve iz podrejenega zahtevka, kajti za podobno situacijo bi šlo, če bi tožeča stranka izdajo začasne odredbe za zavarovanje podrejenega tožbenega zahtevka predlagala pred uvedbo pravdnega postopka in bi moralo sodišče o predlogu odločiti (267. čl. ZIZ). Res pa je, da je verjetnost podrejenega zahtevka odvisna od ugotovitve ali je (ni) podana verjetnost primarnega zahtevka, kar pa je predmet obravnavanega predloga za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi tožeče stranke ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, da ta zadevo obravnava in ugotovi ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe po 270. čl. ZIZ. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.