VSL sklep III Cp 55/2004

Pritožbi se ugodi, izpodijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upničin izvršilni predlog z dne 25.9.2003.

Zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava se zoper sklep sodišča prve stopnje pritožuje upnica. Iz dikcije 5. in 6. odst. 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 40/2004 - prvo uradno prečiščeno besedilo) po njenem mnenju sledi, da se mora predlog za izvršbo na nepremičnino, ki v zemljiški knjigi ni vpisana kot dolžnikova lastnina, zaznamovati v zemljiški knjigi, nadaljuje pa se po pravnomočnosti sklepa o vpisu. Taka razlaga in potek ravnanja je tudi logičen in smiseln, saj bi dolžnik v primeru, da bi bila proti njemu vložena tožba, upnikove oziroma tožnikove pravice skušal izigrati ali onemogočiti, kljub možnosti, ki jo tožnik kot upnik ima, namreč, da predlaga izdajo začasne odredbe. Postavlja se ji vprašanje, ali je izdaja začasne odredbe potrebna in smotrna, če ima kot upnica možnost že na podlagi predloga za izvršbo doseči zaznambo izvršilnega predloga v zemljiški knjigi. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izvršilnemu predlogu z novim izvršilnim sredstvom ugodi ter odredi zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Upnik mora predlogu za izvršbo na nepremičnine priložiti tudi izpisek iz zemljiške knjige kot dokaz, da je nepremičnina vpisana kot dolžnikova lastnina (1. odst. 168. člena ZIZ). Za primere, kadar nepremičinna ni vpisana v zemljiško knjigo, zakon določa, da mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice in zemljiškoknjižni vpis opravi sodišče po uradni dolžnosti. Če upnik tudi take listine nima, pa lahko vpis lastninske pravice na dolžnika zahteva s tožbo (5. odst. 168. člena ZIZ).

Upnica v predlogu za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom navaja, da je nepremičnina, na katere je predlagana izvršba, zemljiškoknjižno vpisana na tretjo osebo (dolžnikovo mati) M. Z. in ne na dolžnika, vendar bo (oziroma je) na podlagi darilne pogodbe zoper dolžnika vložila tožbo, s katero bo (oziroma je) zahtevala vpis lastninske pravice na tej nepremičnini na dolžnika. Ali je dolžnik lastnik nepremičnine, na kateri je predlagana izvršba, se tako v tem postopku pokaže kot predhodno vprašanje, ki ga ne more rešiti izvršilno, ampak mora o njem odločati pravdno sodišče (glej komentar Zakona o izvršnom postupku dr. Borivoja Staroviča iz leta 1991, stran 381 - 385). Kadar predhodnega vprašanja sodišče ne rešuje samo, pa mora postopek v skladu z določbo 1. odst. 206. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 15. členom ZIZ prekiniti. To (implicite) izhaja tudi iz 6. odst. 168. člena ZIZ, ki določa, da se izvršilni postopek nadaljuje (šele) po pravnomočnosti sklepa o vpisu lastninske pravice na nepremičnini na dolžnika.

Sodišče prve stopnje je zato postopalo napačno, ko je upničin izvršilni predlog zavrnilo. Sprožen postopek za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom bi moralo prekiniti in tako upnici omogočiti, da poda predlog za nadaljevanje tega postopka, ko in če doseže vpis lastninske pravice na nepremičnini na dolžnika. V tem smislu je bilo potrebno pritožbi upnice ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na obvezno prekinitev izvršilnega postopka v tej fazi ne bo mogoče ugoditi upničinemu predlogu za zaznambo sklepa o izvršbi. Povsem nemogoče pa bi bilo ugoditi njenemu predlogu za zaznambo izvršilnega predloga, ki ga upnica omenja v pritožbi. ZIZ zaznambe predloga za izvršbo namreč ne predvideva, saj 170. člen ZIZ določa šele zaznambo sklepa o izvršbi, ne pa predloga. Prav tako zaznambo izvršilnega predloga ne omogoča Zakon o zemljiški knjigi ZZK-1 (Ur. l. RS št. 58/2003), ki je že veljal ob izdaji sklepa sodišča prve stopnje.