VSK sodba in sklep I Cpg 307/2003

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I./2. točka izreka) s p r e m e n i tako, da se ta točka pravilno glasi : "Tožena stranka je dolžna trpeti izvršbo na nepremičnini v vl. št. 2696 k.o. P. za izterjavo v I./1. tč. izreka navedenih zneskov. V preostalem delu (da se ugotovi, da je proti tožeči stranki brez pravnega učinka prodajna pogodba z dne 12.5.1998 z aneksom do višine terjatve iz naslova izvršilnih stroškov po sklepu Okrajnega sodišča v P. in je tožena stranka dolžna dovoliti izvršbo na nepremičnini v vl.št. 2696 k.o. P. za izterjavo izvršilnih stroškov po sklepu Okrajnega sodišča v P.), pa se tožbeni zahtevek zavrne." 2. Zaradi umika pritožbe tožene stranke se postopek v zvezi z obravnavo te pritožbe u s t a v i . 3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 66.307,00 SIT.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I./1. ugotovilo, da je brez učinka prodajna pogodba z dne 12.5.1998 z aneksom, ki sta jo sklenili S. d.o.o. in M. d.o.o., proti tožeči stranki K. d.o.o., do višine njene terjatve: zneska 7.725.000,00 SIT z zapadlimi obrestmi od 1.11.1996 do plačila in zneska 14.008.000,00 SIT z zapadlimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1996 do plačila; I./2. zavrnilo tožbeni zahtevek v preostalem delu (da naj se ugotovi, da je proti tožeči stranki brez učinka prodajna pogodba z dne 12.5.1998 z aneksom do višine terjatve iz naslova izvršilnih stroškov po sklepu Okrajnega sodišča v P. in je tožena stranka M. d.o.o. dolžna dovoliti izvršbo pri nepremičnini vl.št. 2696 k.o. P. za izterjavo zgoraj navedenih zneskov); II. toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 520.976,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2003 do plačila. Proti navedeni sodbi je glede njenega zavrnilnega dela tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da je sodišče pritrdilo stališču tožeče stranke, da obstaja situacija izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, kot jo je predvideval takratni 280. do 285. čl. ZOR, vendar pa je zavrnilo drugi del tožbenega zahtevka, in sicer ugotovitev, da je brez učinka prodajna pogodba z dne 12.5.1998 z aneksom do višine terjatve iz naslova izvršilnih stroškov po sklepu Okrajnega sodišča v P. in je dolžna tožena stranka dovoliti izvršbo na nepremičnini za izterjavo v tožbi navedenih zneskov. Zavrnilni del sodbenega izreka pa je v nasprotju s svojo prvo točko, ki je ugodila tožbenemu zahtevku. Namen tožbe je, da doseže stanje, kakršno je bilo pred izpodbijanim dejanjem. S tožbo na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj upnik hoče doseči ravno takšno pravno stanje, da lahko poplača svoje terjatve, katerih plačilo je bilo ravno zaradi izpodbijanega pravnega dejanja onemogočeno. Sodba je v zavrnilnem delu popolnoma neobrazložena in v nasprotju z 284. čl. ZOR. S takšno sodbo si tožnik ne more pomagati, saj ne more doseči poplačila terjatve, ugotovitveni izrek pa ne more biti osnova za izvršbo. Tožeča stranka zato vztraja pri celotnem tožbenem zahtevku ker kot tak tvori zaključen zahtevek, s katerim tožnik doseže plačilo svoje terjatve. Proti navedeni sodbi je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov tudi tožena stranka in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tekom postopka je tožena stranka po svojem pooblaščencu z vlogo z dne 18.3.2004 umaknila pritožbo, zaradi česar je pritožbeno sodišče ustavilo postopek v zvezi z obravnavo pritožbe te stranke. Pritožba tožeče stranke je v pretežnem delu utemeljena. Smisel izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po določilih 280. čl. in nasl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je v tem, da se vzpostavi takšno stanje, kakor da bi dolžnik ne razpolagal s svojim premoženjem, tako da je to premoženje še na razpolago upnikom za poplačilo njihovih terjatev (v konkretnem primeru za poplačilo terjatve tožeče stranke po dveh začasnih situacijah, in sicer v znesku 7.725.000,00 SIT, ki je zapadla v plačilo 1.11.1996 in v znesku 14.008.000,00 SIT, ki je zapadla v plačilo 1.12.1996, obe z zamudnimi obrestmi). Prav pa ima pritožba, da smisel izpodbijanja zgolj z izdajo ugotovitvene sodbe (I./1. tč. izreka izpodbijane sodbe, ki je postal pravnomočen), ne bi bil dosežen, saj takšna ugotovitvena sodba še ne vzpostavlja stanja, ki bi tožeči stranki omogočala poplačilo njenih dveh, zgoraj navedenih terjatev. Vendar pa v zvezi s tem ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi šlo za nasprotje v izreku (s čimer nakazuje pritožba na kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), ker da je zavrnilni del sodbenega izreka v nasprotju z njegovo prvo točko, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, ampak gre pri zavrnilnem delu za nepravilno uporabo materialnega prava, konkretno 284. čl. ZOR, ki ga je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, s katerim je dolžna tožena stranka dovoliti izvršbo (prav: "trpeti", glede na to, da izvršbe ne dovoljuje stranka, ampak sodišče) na nepremičnini v vl.št. 2696 k.o. P., za izterjavo terjatev, navedenih v tč. I./1. izpodbijane sodbe. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v I./2. tč. spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka (4. tč. 358. čl. ZPP). Ni pa utemeljena pritožba tožeče stranke, kolikor se nanaša na preostali zavrnilni del, in sicer na ugotovitev, da je proti tožeči stranki brez pravnega učinka prodajna pogodba z aneksom do višine terjatve iz naslova izvršilnih stroškov po sklepu Okrajnega sodišča v P. in da je tožena stranka dolžna dovoliti izvršbo na nepremičnini v vl.št. 2696 k.o. P. za izterjavo izvršilnih stroškov; tožeča stranka namreč ni niti določno navedla, za kakšen znesek izvršilnih stroškov gre, ta znesek pa v obravnavanem primeru ni niti določljiv, saj se enkrat omenja izvršilna zadeva Ig 98/56 Okrajnega sodišča v P., drugič pa izvršilna zadeva Ig 98/95 istega sodišča. Glede na to je bil tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen, pritožbeno sodišče pa je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno interpretiralo 281. čl. ZOR v delu, ko je navedlo, da ta kot pogoj za izpodbijanje določa alternativno ali dolžnikovo vednost za oškodovanje njegovih upnikov ali pridobiteljevo tovrstno vednost; gre za to, da je določeno dejanje skladno z določili ZOR izpodbojno, če obstoji škodovalni namen ali neopravičljiva nevednost dolžnika, da s tem škoduje upniku in (kumulativno) da je pridobitelj za ta škodovalni namen zoper upnike vedel ali bi zanj moral vedeti. Vendar pa takšno napačno pravno stališče ni povzročilo napačne odločitve v navedenem delu, saj je sodišče ugotovilo, da je tudi tožena stranka za oškodovalni namen do ostalih upnikov vedela. Ker je tožeča stranka s pritožbo v pretežni meri uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti stroške pritožbenega postopka (3. odst. 154. čl. ZPP). Upoštevaje 1. odst. 151. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP znašajo ti stroški 66.307,00 SIT (sestava pritožbe in materialni stroški s pripadajočim DDV).