VSC sklep Kp 49/2003

Pritožba višje državne tožilke O. d. t. v M. E. G. se zavrne kot neutemeljena.

Z uvodoma navedenim sklepom je bil zavržen obtožni predlog O. d. t. v M., vložen zoper oba obdolženca zaradi kaznivega dejanja nasilništva v sostorilstvu po II. in I. odstavku 299. člena v zvezi s 25. členom KZ. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila višja državna tožilka O. d. t. v M. zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagala je njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V. d. t. V. d. t. v C. M. B. je predlagal zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Tudi sodišče druge stopnje meni, da v obtožbi opisano kaznivo dejanje, ki da pomeni nasilništvo po II. in I. odstavku 299. člena KZ, ne vsebuje razpoznavnih znakov tega kaznivega dejanja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni mogoče ugotoviti identitete osebe ali konkretnih oseb, ki naj bi bile hudo razžaljene s popačeno podobo simbola katoliške cerkve na S. vsekakor drži. Pojem "številnih katoličanov" se tako ne nanaša na konkretnega oškodovanca. Po navedbah v obtožbi naj bi bili z zatrjevano hudo razžalitvijo razžaljeno pet različnih združenj in ena posameznica, ta razžalitev pa naj bi povzročila zgražanje številnih občanov, od katerih so konkretni podpisniki javnih protestov verniki imenovanih in drugih župnij (podpisnikov je najmanj 3867); v posameznih časopisih pa so posamezniki protestirali s časopisnimi članki oz. je svétnik SKD J. L. vložil pisni protest pri občinskem svetu M. o. C.. Razen tega naj bi še več občanov (tudi A. D. in M. T.) pozvalo varuha človekovih pravic zaradi te zgoščenke k ustreznemu ukrepanju. Na ta način je obtožba razdelila hudo razžaljenje številne katoličane in zgrožene številne občane. Iz vsebine podpisanih protestov (ti so na enakih formularjih) pa izhaja, da so bili tudi ti podpisniki hudo razžaljeni. Tako so oba pojma, ki sta konsitutivni znak tega kaznivega dejanja, prepletata, kar pomeni, da ne gre za oškodovanca in zgroženca, pač pa le za kolektivnega, vendar nedoločenega oškodovanca, ki je bil zaradi javne predstavitve nove zgoščenke glasbene skupine S. s popačeno religiozno podobo razžaljen in zgrožen. Tako že prepletanje razžaljenosti in zgroženosti kaže, da ne gre za kaznivo dejanje po I. in II. odstavku 299. člena KZ. Iz opisa dejanskega stanja ne izhaja, v čem je bila izražena zatrjevana huda razžalitev, saj tako imenovana običajna razžalitev ne zadošča za to pravno opredelitev. Razen tega ni navedeno, kako je ta posegla v osebno sfero domnevno razžaljenih. Popačena nabožna podoba ne pomeni negativne vrednostne ocene domnevno prizadetih, ker izraža samo negativno stališče obeh obdolženih glede tega verskega simbola. Iz izjave za javnost skupine S. na l. št. 25 izhaja namen izdaje zgoščenke, s katero da je ta glasbena skupina na umetniški način protestirala proti stališču predstavnikov slovenske katoliške cerkve glede splava. Ni dvoma, da je treba javno predstavitev zgoščenke obravnavati kot celoto, to je tudi glasbo in besedilo in ne le ovitek z že omenjeno popačeno nabožno podobo. Ob znanem stališču vodstva slovenske katoliške cerkve do pravice do splava, ki je določen v I. odstavku 55. člena Ustave Republike Slovenije, ni mogoče odreči pravici do kritike tega stališča drugače mislečim. Tudi tako se izvaja svoboda izražanja, določene v I. odstavku 39. člena Ustave Republike Slovenije. Višji državni tožilec je v svojem stališču do pritožbe navedel tudi vprašanje naklepa pri obeh obdolžencih. Res ni prav nobenega podatka, ki bi kazal na negativni odnos obeh obdolžencev do katoliške cerkve. Z javno objavo zgoščenke sta šele omogočila nedoločenim posameznikom ali skupinam, da so se seznanili z njuno obliko protesta zoper že omenjeno stališče do splava. Čeprav so bili posamezniki zaradi tega prizadeti, jima ni mogoče pripisati, da sta to tudi hotela. Končno je isti državni tožilec opozoril tudi na možnost pravne opredelitve po II. in I. odstavku 300. člena KZ. Tudi sodišče druge stopnje meni, da ne gre za vzbujanje verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ker obravnavana zgoščenka ni bila izdana zaradi tega, in ker je že po obtožbi povzročila samo zgražanje kot škodno obliko. Iz vsebine protestov prizadetih je mogoče povzeti zgolj sovraštvo do obdolžencev zaradi skrunitve njihove svete podobe. Do razdora med verniki ni prišlo, prav tako ne do nestrpnosti do drugače mislečih. Zato tudi ta pravna opredelitev, ki je celo strožja, ne pride v poštev. Vsekakor bi lahko obdolženca izrazila svoj protest tudi drugače. Sodišče druge stopnje meni, da gre pri popačenju verske podobe za neokusnost, ki pa glede na obrazloženo ni prešla meje dovoljenega do te mere, da bi pomenila očitano kaznivo dejanje. Zato pritožbi ni bilo mogoče priznati uspeha.