VSC sodba Cp 808/2000

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 50.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 29.046,50 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.2.2000; v presežku za 80.000,00 SIT pa je zavrnilo tožbeni zahtevek. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožila toženka. V laični pritožbi je višjemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi, obravnava pa se naj opravi takrat, ko bo vabljena v redu in pravočasno, da se bo lahko zagovarjala, kar ji zagotavljata zakon in ustava. Pritožnica je v pritožbi navedla, da ji vabilo ni bilo vročeno. Sodni izvršitelj ji ni dostavil pošte na št. 59 (prej 32), na kateri živi s svojo mamo od dne 3. 3. 1998, ampak je pošto vročil njenemu možu na njegovem naslovu. Zato je jasno, da ni prejela vabila in se mu ni mogla odzvati, ker ni vedela kdaj,kam in zakaj. Sodišče je tudi nikoli ni pozvalo, da naj predloži zdravstveno dokumentacijo, čeprav ima kljub sodnim vabilom pravico do opravičila. Pritožnica je še navedla, da naj tožnik, ki je premožen in dobro situiran, nakaže prisojeno odškodnino in pravdne stroške 5-članski družini F., ki je pogorela. Tožnik ni odgovoril na toženkino pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke I. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Ta absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Predpostavka absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke II. odst. 339. čl. ZPP je tako nezakonitost ravnanja sodišča. Če te ni, tudi omenjene kršitve ni. Toženka nima prav, ko zatrjuje, da ji vabilo na glavno obravnavo, ki je bila razpisana za dne 29. 2. 2000, ni bilo pravilno vročeno. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da se je vabilo na glavno obravnavo, razpisano za dne 13. 01. 2000, poskušalo toženki po pošti vročiti na naslovu B. 48. Vabilo toženki ni bilo vročeno, ker ga ni dvignila, zato je sodišče preložilo glavno obravnavo na dan 29. 02. 2000 ob 8.30 uri in odredilo, da se vročitev vabila toženki opravi po sodnem izvršitelju. Iz njegovega poročila je razvidno, da je dne 20. 1. 2000 vabilo nabil na vrata, ni pa navedel razloga takšnega ravnanja. Vročitev, opravljena na ta način, ni bila v skladu z določbama 140. in 141. čl. ZPP, izkazani pa tudi niso pogoji za vročitev po 144. čl. ZPP. Vendar je nepravilno ravnanje sodnega izvršitelja bilo sanirano z nadaljnjim ravnanjem prvostopenjskega sodišča, ki je na podlagi dopisa toženkinega moža sklepalo, da se je tožnica preselila in je zato dne 21. 1. 2000 v skladu s 145. čl. ZPP obravnavano vabilo pritrdilo na sodno desko. Iz I. odst. 145. čl. ZPP izhaja, da mora stranka, če do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoj naslov, to takoj sporočiti sodišču. Če tega ne stori, odredi sodišče, da naj se vse nadaljnje vročitve v pravdi za to stranko opravljajo tako, da se pisanje pritrdi na sodno desko (II. odst. 145. čl. ZPP). III. odst. cit. člena pa določa, da vročitev velja za opravljeno po preteku 8 dni, odkar je bilo pisanje pritrjeno na sodno desko. Toženki so bili na naslovu B. 48 vročeni tožba, vabili na glavno obravnavo, ki sta bili razpisani za dne 10. 3. 1998 in dne 4. 1. 2000, tožnikova pripravljalna vloga z dne 3. 3. 1998 in preklic glavne obravnave,razpisane za dne 10.3.1998. Sodišče prve stopnje je tako upravičeno štelo, da toženka stanuje na naslovu B.. Toženka je celo sama v prošnji za preložitev glavne obravnave, razpisane za dne 4. 1. 2000, navedla omenjeni naslov. Iz pritožbenih navedb izhaja, da toženka stanuje na naslovu B. 59 (prej 32) že od dne 3. 3. 1998. V smislu že cit. 145. čl. ZPP bi toženka morala sporočiti sodišču spremembo svojega naslova takoj, ne pa šele na pritožbeni stopnji. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je vabilo na glavno obravnavo, razpisano za dne 29. 2. 2000, pritrdilo na sodno desko. Takšna vročitev je v skladu s III. odst. 145. čl. ZPP veljala za opravljeno dne 30. 1. 2000. Glede na navedeno je toženka bila v redu povabljena in je imela tudi zadosti časa za pripravo na glavno obravnavo, ki je bila določena za dne 29. 2. 2000 (II. odst. 280. čl. ZPP). Dodati je še, da toženka seveda ima pravico opravičiti svoj izostanek, vendar pa mora hkrati (in ne šele na poziv sodišča) predložiti dokaze, s katerimi izkazuje razlog izostanka (smiselna uporaba I. odst. 7. čl. ZPP). Toženkina trditev, da ni vedela, zakaj je tožena, ni točna. Dne 20. 4. 1995 ji je namreč bil vročen drugopis tožbe. Vročilnico je sicer podpisal G. J., vendar iz uradnega zaznamka z dne 2. 3. 1998 (list. št. 7 spisa) izhaja, da se je tega dne toženka zgasila na sodišču, ker je izgubila pisanje in je prosila za fotokopijo tožbe. Toženka je tako najkasneje dne 2. 3. 1998, ko je prejela fotokopijo tožbe, bila seznanjena, da je tožnik proti njej vložil tožbo za plačilo odškodnine. Iz obrazloženega izhaja, da v postopanju sodišča prve stopnje ni zaslediti nezakonitosti, zaradi katerih ne bi bila toženki dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke II. odst. 339. čl. ZPP, ki jo toženka uveljavlja v pritožbi, tako ni podana. Pritožnica ne uveljavlja drugih pritožbenih razlogov, zato je v nadaljevanju sodišče druge stopnje opravilo uraden preizkus izpodbijane sodbe (II. odst. 350. čl. ZPP). Pri tem je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Kot materialnopravno izhodišče za presojo podlage tožbenega zahtevka je pravilno uporabilo I. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri dosoji pravične denarne odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 200. čl. ZOR, kar bo obrazloženo v nadaljevanju; tožniku pa v skladu s I. odst. 277. čl. ZOR v zvezi s 186. čl. ZOR in II. odst. 189. čl. ZOR pripadajo tudi zamudne obresti od iztoženega zneska. Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavlja določba 200. čl. ZOR, po kateri pripada oškodovancu takšna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki mu naj omogoči satisfakcijo. Da bi prisojena denarna odškodnina ustrezala pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, mora sodišče pri odločanju upoštevati tako okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in njihovo trajanje kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer mora pazito na to, da odmerjena odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Drugače povedano, sodišče mora pri razsoji o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati več meril, in to za vsak konkretni primer posebej. Upoštevati mora objektivna merila, kjer se upošteva narava in teža poškodbe, in subjektivna merila, ki se nanašajo na to, koliko oškodovančeve osebne lastnosti, kot so starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno, vplivajo na obseg škode. Tretje merilo je okvir, ki ga je izoblikovala sodna praksa in se izraža ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Odškodnina je tako posledica konkretizacije in individualizacije posameznega škodnega primera, ob tem pa se upošteva tudi kriterij primerljivosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka razžalila tožnika z dopisom z dne 27. 11. 1991, v katerem je navedla, da nori in da je bolnik, s čimer je mislila na njegovo psihično bolezen. Zaradi toženkinega ravnanja je tožnik trpel močne duševne bolečine, zaradi katerih ni mogel spati in je ponoči razmišljal o njenem dejanju. Ker je toženka njegova nečakinja, je bil še posebno žalosten in razočaran. Za besede, s katerimi je toženka razžalila tožnika, sicer ni izvedel nihče drug kot ožja tožnikova družina, zaradi tega dejanja pa je toženki bil v kazenskem postopku izrečen sodni opomin. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dosodilo pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 50.000,00 SIT in je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za 80.000,00 SIT. Dodati je še to, da denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, katere pravno priznana oblika so tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, predstavlja oškodovancu zadoščenje, satisfakcijo. S prisojenim denarnim zneskom se oškodovancu omogoči, da si z njim pridobi zadovoljstvo v življenju, s katerim bi si, kolikor je to le mogoče, ublažil trpljenje zaradi razžalitve. Kaj bo oškodovanec, torej tožnik storil s prisojenim denarnim zneskom, torej kakšno zadovoljstvo si bo z njim pridobil, pa je stvar njegove odločitve. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker pritožnica ni zahtevala njihove povrnitve.