VSL sklep I Cpg 1283/2001

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je postopek nadaljevalo po določilih doslej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi tudi v prvi in tretji točki izreka. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da je članstvo v Obrtni zbornici obvezno, tožena stranka pa je članarino dolžna plačevati, ker je skladno s 46. členom Obrtnega zakona vpisana v register in ima registrirano obrtno dejavnost.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Obrtni zakon v 31. členu obvezno članstvo predpisuje za tiste "pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost na obrtni način, obrti podoben način ali domačo oziroma umetno obrt". Gre za članstvo na podlagi zakona (in ne morebiti za članstvo na podlagi pristopne izjave). Zato je status člana odvisen od predpostavk, ki jih določa zakon. To pomeni, da status člana prizadeti pridobi, ko so in samo če so te predpostavke izpolnjene. In ker gre poleg tega pri predpisovanju obveznega članstva v določenih organizacijah za izjemo od ustavno zagotovljene pravice do svobodnega združevanja (2. odst. 42. čl. Ustave RS), je treba vsebino predpostavk, na katere zakon veže pridobitev statusa člana Obrtne zbornice, razlagati restriktivno.

Pritožbeno sodišče zato ne sprejema razlage prvostopenjskega sodišča, da za pridobitev statusa člana Obrtne zbornice, ni pomembno, ali tožena stranka sploh opravlja za ali sploh je kdaj opravljala pridobitno dejavnost na obrtni način. Opravljanja pridobitne dejavnosti namreč ne gre enačiti z registracijo določene dejavnosti. Če bi zakonodajalec želel pridobitev statusa člana Obrtne zbornice pogojevati z registracijo obrtne dejavnosti, bi moral to tako tudi predpisati. Pa ni (prim. 31. čl. Obrtnega zakona).

Na drugačno presojo v konkretnem primeru ne more vplivati ne izdaja obrtnega dovoljenja, ne vpis tožene stranke v register članov Obrtne zbornice. Ne prve ne druge okoliščine namreč zakonodajalec ne omenja kot pogoj za pridobitev statusa člana Obrtne zbornice. Pač pa zakonodajalec izdajo obrtnega dovoljenja in vpis v obrtni register po uradni dolžnosti veže na opravljanje obrtne dejavnosti in ne zgolj na morebitno njeno registracijo (46. člen Obrtnega zakona). Zdi se, da ni utemeljenega razloga v Obrtnem zakonu za drugačno podlago obrtnega dovoljenja, izdanega po uradni dolžnosti, in obrtnega dovoljenja, ki ga izda Obrtna zbornica vlagatelju prošnje za izdajo le-tega. To pa je opravljanje obrtne dejavnosti (ali jasen namen, ukvarjati se s takšno dejavnostjo, izražen z vložitvijo prošnje za izdajo obrtnega dovoljenja). V prid temu so predvsem v zakonu predpisani pogoji za pridobitev dovoljenja, ki se nanašajo na izobrazbo za opravljanje obrtne dejavnosti (prim. 1. odstavek 9. člena in 2. odstavek 10. člena Obrtnega zakona).

Iz doslej razloženega sledi, da je podan pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP (v zvezi s 457. člen ZPP) in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 369. čl. ZPP. Izpodbijana sodba namreč nima razlogov o odločilnem dejstvu, namreč, ali tožena straka opravlja pridobitno obrtno dejavnost. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.