31. člen ObrZ

Tožeča stranka je organizirana v pravnoorganizacijski obliki obrtno-podjetniške zbornice, ki je oseba javnega prava (33. člen ObrZ). Ta v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni navedena kot oseba, za katero veljajo pravila v gospodarskih sporih. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ni izpolnjen subjektivni kriterij za sojenje po določbah ZPP v gospodarskih sporih. Tožeča stranka v tem postopku od tožene stranke zahteva plačilo članarine, glede česar nima nobenih javnopravnih upravičenj (drugi odstavek 34. člena ObrZ). Članstvo v obrtno-podjetniški zbornici ni obvezno, zato zahtevek za plačilo članarine nima javno pravnega značaja (31. člen ObrZ). Gre torej za klasično civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče.

V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP pravila v postopku v gospodarskih sporih veljajo v sporih, v katerih je vsaka od strank katera od navedenih oseb: gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj je tožeča stranka organizirana v pravnoorganizacijski obliki obrtno-podjetniške zbornice, ki je posebna oseba javnega prava. Gre za klasično civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče, zato v obravnavanem primeru tudi po objektivnem kriteriju ne gre za gospodarski spor.

Do 27. 10. 2013 je bilo članstvo v Zbornici za osebe, ki so pridobitno opravljale obrtno dejavnost, obvezno, zato pristopne izjave niso bile predvidene. Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Obrtnega zakona - ObrZ-E pa članstvo v Zbornici ni bilo več obvezno, temveč temelji na prostovoljni izjavi člana.

Tožeči stranki v celotnem postopku izključitve iz članstva obrtno-podjetniško zbornice niso bila zagotovljena minimalna procesna jamstva, ki bi ji omogočila enakopravno, učinkovito in pošteno varstvno njenih pravic. Sklep upravnega odbora o izključitvi iz članstva predstavlja ukrep, ki pomeni najtežjo, skrajno sankcijo in je mogoč le v primeru, če član grobo krši dobre poslovne običaje ali poslovno moralo oziroma s svojimi ravnanji škodi ugledu zbornice ali ne izpolnjuje svojih obveznosti in odgovornosti.

Sodišče pozna pravna pravila po uradni dolžnosti (iura novit curia), vendar se to nanaša samo na splošna in abstraktna pravna pravila, vsebovana v splošnih pravnih aktih, kar za obravnavani statut te zbornice ne velja. V primeru statuta namreč sodišče vsebino razmerja ugotavlja na podlagi in v mejah trditev pravdnih strank in na podlagi dokazov, ki jih stranki predlagata.

Tožena stranka je organizirana v pravnoorganizacijski obliki obrtno - podjetniške zbornice, ki je posebna oseba javnega prava, kar je določeno v 33. členu Obrtnega zakona. Ta pa v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni izrecno navedena kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih. Članstvo v Obrtno - podjetniški zbornici ni obvezno, zato zahtevek za plačilo članarine nima javnopravnega značaja (31. člen Obrtnega zakona). Gre torej za klasično civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče, zato v obravnavanem primeru tudi po objektivnem kriteriju ne gre za gospodarski spor.

Obveznost plačila članarine Obrtno-podjetniški zbornici obstaja dokler oseba opravlja obrtno dejavnost, kar pa se ugotavlja na podlagi podatkov poslovnega registra.

Tožnik je vpisan v obrtni register in zato dolžan plačati članarino OZS.

Z vpisom v obrtni register je tožnica podlagi kogentnih zakonskih določb postala članica OZS, kot taka pa je, na podlagi prav tako kogentnih zakonskih določb, zavezana plačevati članarino. O ustavnosti teh zakonskih določb se je že izreklo Ustavno sodišče, ki neustavnosti takšne ureditve ni ugotovilo. Odjava tožnice iz obveznega zavarovanja za odločitev o plačevanju članarine ni pravno pomembna. Kolikor tožnica uveljavlja, da dejavnosti ne more opravljati in da zato ne more plačevati članarine, pa gre za okoliščine, zaradi katerih se lahko predlaga odlog ali odpis članarine.

Obrtno dovoljenje lahko pridobi tudi gospodarska družba. Njen vpis v poslovni register ni ovira, temveč pogoj za vpis v obrtni register. Čim je vpis v obrtni register veljavno opravljen, so podani tudi pogoji za članstvo v OZS, ki je po določbah ObrZ obvezno, posledično pa je obvezno tudi plačevanje članarine.

Z vpisom v obrtni register je tožnica podlagi kogentnih zakonskih določb postala članica OZS, kot taka pa je, na podlagi prav tako kogentnih zakonskih določb, zavezana plačevati članarino. O ustavnosti teh zakonskih določb se je že izreklo Ustavno sodišče, ki neustavnosti takšne ureditve ni ugotovilo. Odjava tožnice iz obveznega zavarovanja za odločitev o plačevanju članarine ni pravno pomembna. Kolikor tožnica uveljavlja, da dejavnosti ne more opravljati in da zato ne more plačevati članarine, pa so to okoliščine, zaradi katerih se lahko predlaga odlog ali odpis članarine.

Z vpisom v obrtni register je tožnik (obvezno) postal član OZS in Območne obrtno - podjetniške zbornice ter je posledično dolžan plačevati članarino.

Obveznost plačila članarine za članstvo v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije obstaja, dokler posameznik opravlja obrtno dejavnost, kar pa se ugotavlja na podlagi podatkov Poslovnega registra Slovenije.

Kljub temu, da je iz listine, ki jo je predložila tožeča stranka, res razvidno, da naj bi bila tožena stranka registrirana za opravljanje dejavnosti s klasifikacijskimi številkami F 45.32, F 45.33 in F 45.42, ki se štejejo za obrtne dejavnosti, bi prvostopenjsko sodišče za ugotovitev odločilnega dejstva moralo uporabiti na toženo stranko nanašajoče se podatke, ki izhajajo iz sodnega registra. Iz teh pa je razvidno, da tožena stranka vpisa omenjenih dejavnosti nikoli ni predlagala; zato se šteje, da jih ni opravljala.

Javne dajatve se smejo po Ustavi določati samo z zakonom (147. čl. Ustave). Zato mora biti že iz zakona, ki takšno dajatev uvaja, in ne šele iz podzakonskega predpisa razvidno in predvidljivo, kaj država, zahteva od davkoplačevalca (prim. ustavne odločbe U-I-296/95 z dne 27.11.1996, Ur.l. RS 82/97, OdlUS VI, 157, U-I-290/96, U-I-90/99, Ur.l. RS 31/2003). Ker pa je ObrZ v 2. odst. 39. čl. le prenesel pooblastilo za določanje članarine na skupščino obrtne zbornice, ne da bi opredelil osnovo in kriterije za določitev njene višine ter nadzor države nad njenim določanjem, je Ustavno sodišče RS na podlagi 48. čl. Zakona o ustavnem sodišču ugotovilo, da je ObrZ v neskladju z Ustavo. In ker je ustavno sodišče vtoževano plačilo kvalificiralo kot javno dajatev, ObrZ pa ne določa osnovnih izhodišč za opredelitev višine te obveznosti, gre za pravno praznino. Sodniki so pri sojenju vezani na ustavo in zakone (125. čl. ustave in 3. čl. Zakona o sodiščih). Pri sojenju pa morajo spoštovati odločbe ustavnega sodišča (3. odst. 1. čl. Zakona o ustavnem sodišču). Ni razloga, da določba 3. odst. 1. čl. Zakona o ustavnem sodišču ne b

Obrtni zakon v 31. členu obvezno članstvo predpisuje za tiste "pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost na obrtni način, obrti podoben način ali domačo oziroma umetno obrt". Gre za članstvo na podlagi zakona (in ne morebiti za članstvo na podlagi pristopne izjave). Zato je status člana odvisen od predpostavk, ki jih določa zakon. To pomeni, da status člana prizadeti pridobi, ko so in samo če so te predpostavke izpolnjene. In ker gre poleg tega pri predpisovanju obveznega članstva v določenih organizacijah za izjemo od ustavno zagotovljene pravice do svobodnega združevanja (2. odst. 42. čl. Ustave RS), je treba vsebino predpostavk, na katere zakon veže pridobitev statusa člana Obrtne zbornice, razlagati restriktivno.

Sodišče ni dolžno obveščati strank o tem, da predlogu za preložitev naroka ni bilo ugodeno. Le, če je predlogu ugodeno, sodišče o tem obvesti stranke (2. odst. 116. ZPP). V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti (1. odst. 495. člena ZPP), zato v tem postopku velja načelo pisnosti izvedenih pravdnih dejanj (1. odst. 450. člena ZPP). To pomeni, da pravdne stranke smejo navajati dejstva in dokaze le v pisnih vlogah. 31. člen Obrtnega zakona pomeni za osebe, ki so navedene v njej, zakonsko dolžnost združevanja v Obrtni zbornici Slovenije in ne morda prostovljno včlanjevanje, kot zmotno meni pritožnica. Da je združevanje za subjekte iz 31. člena ObrZ v Obrtno zbornico Slovenije obvezno, izhaja tudi iz 32. člena ObrZ. V tem členu so namreč navedeni subjekti, za katere združevanje v Obrtno zbornico Slovenije ni obvezno, se pa lahko (tudi) združijo v njej. Če 31. člen ObrZ ne bi določil za subjekte, ki so anvedeni v njem, obveznega združevanja v Obrtni zbornici Slovenije, 32. člen ObrZ ne bi bil potreben.

Za osebe, navedene v 31. členu OZ, je združevanje v Obrtno zbornico obvezno.

Obrtni zakon ne določa obveznega članstva v zbornici. Prav tako ne določa, da postane avtomatično član obrtne zbornice vsak, ki je vpisan v obrtni register in mu je bilo izdano obrtno dovoljenje, pa tudi tega ne, da se morajo fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost na obrtni način, združevati v Obrtno zbornico Slovenije.