VSL sodba I Cpg 1449/2001

1) Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
2) Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.
3) Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 45.750,00 SIT za stroške pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni v zakonu, od 27.11.2002 v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani z opr. št. I Plg 103-/99.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je pritožnikovo stališče, češ da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati izvedeno pričo A. Š., ki naj bi bil seznanjen s celotno problematiko tudi v tem sporu obravnavanih pogodb kot davčni svetovalec.

Predmet pričevanja so pretekla dejstva, ne pa mnenje priče o dejstvih ali pomenu dejstev, ali njeno sklepanje iz dejstev. To je naloga izvedenca (prim. 243. čl. ZPP), ne pa priče. Izvedena priča je oseba, ki je zaznavala pretekla pravno pomembna dejstva, za zaznavanje katerih pa je potrebno posebno strokovno znanje. In ker gre v konkretnem primeru za spor o razlagi pogodbe, kot pravilno ugotavlja tudi pritožnik, davčni svetovalec A. Š., angažiran "v zvezi s celotno problematiko tožnika in drugih naročnikov po pogodbah " (prim. dokazni predlog tožene stranke v vlogi z dne 14.6.2001, l. št. 27), ni izvedena priča. Odgovor na vprašanje, "kaj je on ugotovil v zvezi s to problematiko" (prim. dokazni predlog tožene stranke v vlogi z dne 14.6.2001, l. št. 27), bi bilo lahko namreč njegovo mnenje o pravno pomembnih dejstvih v tem gospodarskem sporu.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje o vsebini spornega dogovora glede delitve "skupnega neto prihodka". Uveljavitev ZDDV pri tem ni nepomembna, čeprav ni edino odločilna. Upoštevati je namreč treba, da naj bi se sporni aneksi uporabljali od 1.7.1999 dalje (priloge A 6, A 8 in A 10). To pa je datum, ko se je začela uporabljati večina določb ZDDV (80. čl. ZDDV).

V omenjenih aneksih sta se pravdni stranki dogovorili o spremembi neto cene minute pogovorov po telefonskih številkah iz omrežne skupine 090, dodeljenih tožeči stranki, pri čemer se pojem "neto" nanaša na neobremenitev te cene z DDV z gledišča oblikovanja cene za končnega uporabnika storitev ene in druge pogodbene stranke. To pomeni, da je tožena stranka tudi po uveljavitvi ZDDV, na tako dogovorjeno ceno impulza na svojih računih telefonskim naročnikom dodala takratni 19 % DDV, kar je bilo tudi izrecno dogovorjeno. Davčna osnova za obračun DDV (21. čl. ZDDV) je bila tako skupno dogovorjena cena storitve tožeče in tožene stranke. Ostala pogodbena določila so po dogovoru, zapisanemu v aneksih, ostala nespremenjena.

Delitev "skupnega neto prihodka" iz naslova zaračunane pogovornine med pravdni stranki v razmerju 30% : 70 % (oz. 40 % : 60 %) že po logiki stvari same predpostavlja, da sta njuna deleža enako (na enak način) obremenjena z DDV. Če naj bo 30 % (oz. 40 %) delež, kolikor pripada tožeči stranki z gledišča obremenitve z DDV "neto" (ona namreč zaračunava 19 % DDV na skupaj dogovorjeno ceno storitve končnim uporabnikom storitev ene in druge pravdne stranke), ni logično, da bi bil preostali delež, ki gre toženi stranki, v tem pogledu "bruto", kar trdi tožena stranka. Gre namreč za delitev "skupnega neto prihodka". Če naj vsaka pravdna stranka dobi (dogovorjeni) sorazmerni delež tega neto prihodka, mora biti ta delež za obe pogodbeni (in pravdni) stranki enako neobremenjen z DDV. Le tako vsaka izmed pravdnih strank dobi dogovorjeni sorazmerni delež "skupnega neto prihodka".

V tem gospodarskem sporu se ni izpostavilo kot sporno (predhodno) vprašanje, ali obstoji dolžnost tožeče stranke, da plača DDV od zneska, ki ji gre iz naslova deleža na "skupnem neto prihodku". Zdi se, da nobena od pravdnih strank v to obveznost tožeče stranke niti ni podvomila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča takšna obveznost tožeče stranke po ZDDV sicer obstoji.

V prid takšnemu izhodišču je v pogodbi dogovorjeni način, kako tožeča stranka uveljavi svojo (premoženjsko) pravico do deleža na "skupnem neto prihodku" iz razmerja s toženo stranko: namreč izdaja računa toženi stranki (prim. 34. čl. ZDDV) na podlagi obračuna, ki ga pripravi tožena stranka. Plačilo tega računa bo imelo za posledico prenehanje pravice tožeče stranke do deleža na "skupnem neto prihodku" za neko obračunsko obdobje zaradi izpolnitve obveznosti tožene stranke po spornih pogodbah. Ob tem pa niti podatki spisa niti ZDDV ne daje nobene osnove za sklep, da bi bil dogovor strank, da tožeča stranka izda toženi stranki račun na podlagi podatkov, zabeleženih v obračunu, v nasprotju z ZDDV.

In če je na spornem računu tožeča stranka upoštevala, da ji obračun tožene stranke daje podatke o deležu "skupnega neto prihodka", ki ji pripada, je ravnala pravilno, če je tako izračunani delež upoštevala obenem kot davčno osnovo (21. čl. ZDDV) in toženo stranko obremenila z DDV, enako kot je slednja obremenila končnega potrošnika z DDV, ki ga je obračunala tudi na delež storitve, ki pripada po pogodbenem ključu delitve tožeči stranki. Tožena stranka ima po prepričanju pritožbenega sodišča možnost pri izračunu svoje davčne obveznosti iz naslova opravljenega prometa storitev (delno v svojem imenu in na račun tožeče stranke - prim. 10. čl. ZDDV) odbiti vstopni DDV (40. čl. ZDDV). Če tega ni storila, pa to ne more iti v breme tožeče stranke. Slednji po pogodbi pripada pač sorazmerni delež "skupnega neto prihodka". Pri tem ne gre za delitev DDV po spornih pogodbah in ankesih, čeprav ima možnost odbijanja vstopnega DDV ekonomsko gledano prav tak učinek.

Dodati velja, da tožeča stranka ni izstavljala računa toženi stranki za njej opravljene storitve. Teh tožeča stranka tudi ni opravila po naročilu tožene stranke, temveč tretjega. V priloženih pogodbah tožeča stranka nastopa kot naročnik storitev tožene stranke kot operaterja in ne obratno. V spornem računu toženi stranki zato tudi ni upoštevana cena storitve tožeče stranke, ki bi jo ta opravila za toženo stranko. Cena storitve tožeče stranke je v spornih aneksih določena v razmerju do končnih uporabnikov njenih storitev, upoštevaje dogovor obeh pravdnih strank o njej. Računi v obravnavanem primeru služijo po prepričanju pritožbenega sodišča kot knjigovodska listina (prim. 33. čl. ZDDV) za izvedbo pogodbenih upravičenj, ki jih ima tožeča stranka v pogledu delitve "skupnega neto prihodka". Povedano drugače, računi niso izdani na podlagi cene storitve, ki bi jo tožeča stranka opravila in zaračunala toženi stranki, temveč na podlagi dogovorjenega delitvenega razmerja, to je deleža v "skupnem neto prihodku" pravdnih strank. Da bi ga pravdni stranki lahko ustvarili, je storitvam tožeče stranke tožena stranka "dodala" svoje storitve. Katere, določajo priložene pogodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo z dne 5.12.2001 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Doslej razloženemu pritožbeno sodišče še dodaja, da ni moglo upoštevati trditev tožene stranke iz dopolnitve pritožbe, ki jo je tožena stranka vložila po preteku pritožbenega roka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla. Zato mora tožeči stranki plačati njene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specifikacije stroškov v odgovoru na pritožbo. Tožeči stranki gredo vsi priglašeni stroški: 45.000,00 SIT za odvetniške storitve (375 tč. x 100,00 SIT x 1,19) in 750 SIT za materialne stroške, skupaj 45.750,00 SIT. Ker je tožeča stranka uveljavljala tudi zamudne obresti od teh stroškov, ji je pritožbeno sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso prisodilo tudi te.