VSRS Sodba II Ips 566/97

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tudi ob drugem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1,000.000,00 SIT odškodnine zaradi tožničine prizadetosti, ki so jo povzročile navedbe v članku prvega toženca v reviji K. tretje tožene stranke, katere odgovorni urednik je drugi toženec. Te navedbe naj bi bile neresnične in žaljive in naj bi žalile dobro ime in čast tožnice, saj naj bi iz članka izhajalo, da se je tožnica ukvarjala z zvodništvom. Ugotovilo je namreč, da se članek nanaša na lokal, ne pa tožnico, katere ime sploh ni omenjeno, torej drugače kot v drugih primerih, ki jih obravnava članek xx.

Če bi imel avtor namen očitati zvodništvo tožnici, bi jo gotovo imenoval, kot je dva druga. Sicer pa tožnice zapis o p. javni hiši ni prizadel, saj je sama izpovedala, da je to lahko celo reklama. Če je ni prizadelo, ni upravičena do odškodnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi zavrnilo. Menilo je, da se članek nanaša na lokal in ne na tožnico, njej pa se ni posrečilo objektivno izkazati zatrjevane razžalitve dobrega imena in časti.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji, saj sodba nimata razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so si razlogi med seboj in izvedenimi dokazi v nasprotju, ter kršitev materialnega prava. Protispisna je trditev, da je sporni odstavek spornega članka vsekakor jasno razmejen od ostalega pisanja v okviru citiranega članka, saj očitki letijo na fizične osebe. Nižji sodišči se nista jasno izjavili o pritožbeni trditvi, da po predpisih pravna oseba ne more imeti odprte javne hiše. Pritožbeno sodišče pa po drugi strani pritrjuje, da se članek nanaša tudi na tožnico. Ni tudi odgovora na trditev, da se lahko z zvodništvom ukvarja le fizična oseba in tudi ne na trditev, da gre v članku za domneve ukvarjanja s prostitucijo in o zvodništvu, takšne domneve pa pomenijo poseg v čast in dobro ime. Sklicuje se tudi na svoje dosedanje navedbe.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih določa, da gre denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti (prvi odstavek 200. člena). Tožnica uveljavlja svoj zahtevek na tej pravni podlagi, saj zatrjuje takšen dejanski stan (žaljivo je prikazovanje v članku, da je njen lokal javna hiša..., prostitutke naj bi v njem delale prisilno...) pa tudi sicer sama citira ta predpis. Če naj torej sodišče prisodi denarno odškodnino za to vrsto negmotne škode, morata biti podana dva pogoja, dvoje dejstev: prvič, da je šlo za pretrpljene duševne bolečine in, drugič, da je bil vzrok za te bolečine v razžalitvi dobrega imena in časti. Če enega izmed teh dveh pogojev ni, odškodnina iz tega naslova ne gre. Ali drugače povedano, če gre objektivno gledano za razžalitev dobrega imena in časti, ne povzroči pa to duševnih bolečin tistemu, čigar dobro ime in čast sta bila razžaljena, odškodnina ne gre. Samo dejstvo razžalitve, kakršnega sicer neko družbeno okolje sprejema kot razžalitev, "prizadetega" pa to ne moti tako močno, da bi duševno trpel, ne more uspešno uveljavljati denarne odškodnine na tej podlagi.

Za prav takšen primer pa gre v tej zadevi. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnice same ("navedbe v članku me niso niti toliko prizadele, saj je to lahko celo reklama", "označba javna hiša je lahko reklama, ker marsikdo pride pogledat, kaj se v takšnem lokalu dogaja"), da je zapis o p. "javni hiši" ni prizadel. Te dejanske ugotovitve tožeča stranka niti ni spodbijala v pritožbi, pritožbeno sodišče pa je sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje kot pravilno. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je vezano revizijsko sodišče (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker tako ni izkazan eden izmed elementov potrebnih za prisojo odškodnine, se pokaže kot pravilno sklepanje že sodišča prve stopnje, da tožnica že iz tega razloga ni upravičena do odškodnine. Materialno pravo je bilo potemtakem pravilno uporabljeno.

Tako se pokažejo za preizkus pravilnosti pravnomočne odločitve nižjih sodišč kot nepomembne revizijske trditve o razmejenosti spornega članka, o tem, na koga letijo očitki - ali na lokal ali na tožnico osebno, ali ima lahko pri nas pravna oseba odprto javno hišo ali ne, o tem da se lahko z zvodništvom ukvarja le fizična oseba ipd. Pravkar povedano pa velja tudi za procesne graje o tem, da tožeča stranka v instančni odločbi ni dobila odgovorov na pritožbene trditve o omenjanih okoliščinah in o tem, da pritožbeno sodišče v bistvu pritrjuje, da se članek nanaša na tožnico. Tudi če bi šlo za takšne kršitve (revizijsko sodišče meni, da jih ni), te ne bi vplivale na pravilnost odločitve o zavrnitvi zahtevka.

Po povedanem se je izkazalo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).