VSRS sodba in sklep VIII Ips 1/99

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako:

1. da se pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na prvo in drugo točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljena in v tem delu potrdi prvostopna sodba,

2. da se v ostalem pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v nepotrjenem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Delovno in socialno sodišče je s sodbo ponovno ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklepa toženke z dne 10.7.1993 in 30.7.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Posledično je sodišče ugodilo tudi ostalim zahtevkom tožnika, da mu je toženka dolžna priznati delovno dobo za čas od 22.7.1993 do 7.1.1994, mu plačati prikrajšanje pri osebnem dohodku in mu vzpostaviti delovno razmerje od 7.4.1994 dalje za nedoločen čas. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni storil hujših kršitev delovnih obveznosti, zato mu je toženka nezakonito izrekla disciplinski ukrep odpovedi delovnega razmerja. Zlasti tožnik ni neupravičeno izostal z dela, amapak na delo ni prihajal, ker ga je toženka poslala na dopust.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče ugotavlja, da je tožnik storil vse očitane mu kršitve delovne obveznosti. Sodišče ugotavlja, da toženkinih besed izrečenih tožniku, da naj gre na dopust, ni mogoče šteti kot odobritev letnega dopusta, zato je tožnikov izostanek z dela neupravičen.

Tožnik je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložil revizijo. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Drugostopnemu sodišču očita, da je brez izvajanja dokazov ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje. S tem je kršeno načelo neposrednosti, saj bi moralo ali samo opraviti glavno obravnavo, ali pa prvostopno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano drugostopno sodbo in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje pred drugim senatom.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da so revizijske navedbe neutemeljene in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Od tožniku očitanih kršitev delovnih obveznosti je samo neupravičen izostanek z dela takega značaja, da se zanj lahko izreče disciplinski ukrep odpoved delovnega razmerja. Zato je odločilna ugotovitev, ali je tožnik neupravičeno izostal z dela, kot trdi toženka, ali pa je po toženkini odredbi izrabil letni dopust. Vsebinsko se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča, ne strinja se le z zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožnikov izostanek šteti za opravičen. Torej meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato ni podana v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (po 1. odstavku 354. člena ZPP).

Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko šteje tožnikov izostanek z dela kot neupravičen. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je dejansko toženka tožnika poslala na dopust. Njeno izjavo tožniku, da naj gre na dopust, je šteti kot odredbo o koriščenju dopusta. Tožnik bi sicer lahko taki odredbi ugovarjal in zahteval pisno obliko, vendar bi se odredbi na koncu le moral podrediti. Zato njegove takojšnje podreditve odredbi ni mogoče razlagati tako, da je zaradi tega njegov izostanek z dela neupravičen. Toženkina odredba je bila resna, saj je takoj po razgovoru s tožnikom poklicala na delo drugo delavko, ki je bila na dopustu. Tožnik torej ni neupravičeno izostal z dela, zato mu je bil discilinski ukrep odpovedi delovnega razmerja nezakonito izrečen, in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženkina sklepa o prenehanju delovnega razmerja razveljavilo. Iz tega razloga je revizijsko sodišče v tem delu drugostopno sodbo spremenilo.

Glede ostalih tožnikovih zahtevkov pa je revizijsko sodišče prvostopno sodbo razveljavilo, da bo sodišče o njih ponovno odločilo, upoštevajoč pri tem pravnomočni del prvostopne sodbe in pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tožnikovo zaposlitvijo po spornem prenehanju delovnega razmerja.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 395. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe in sklepa.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).