VSRS Sodba VIII Ips 78/98

Reviziji se delno ugodi, sodba druge stopnje se spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba prve stopnje spremeni tako, da se v 1. odstavku izreka znesek stroškov 152.739,00 SIT zviša na 393.664,50 SIT, 3. odstavek pa spremeni tako, da stranski intervenient sam nosi svoje stroške postopka.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba toženih strank zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodbo prve stopnje.

Tožene stranke so nerazdelno dolžne tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 28.687,00 SIT."

Tožeča stranka je dolžna toženim strankam povrniti stroške revizije v znesku 47.925,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Delovno in socialno sodišče je s sodbo toženim strankam naložilo, da tožniku nerazdelno plačajo 2,841.830,00 SIT odškodnine z obrestmi, za škodo, ki jo je utrpel v zvezi s poškodbo pri delu 3.4.1987.

Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko se je vračal s strehe sušilnice, kjer je odstranil elektromotor. Tožnik se je vračal tako, da se je spustil na 1,8 m nižjo salonitno streho skladišča, ki se je pod njegovo težo vdrla, in je padel v globino cca 5 m. Pri tem je utrpel zdrobljen zlom prvega ledvenega vretenca in desne koželjnice v zapestju. Ob upoštevanju mnenja izvedenca medicinske stroke je sodišče tožniku priznalo za telesne bolečine 2,000.000,00 SIT odškodnine od zahtevanih 3,500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 200.000,00 SIT od zahtevanih 300.000,00 SIT, za pretrpljen strah 400.000,00 SIT od zahtevanih 600.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3,000.000,00 SIT od zahtevanih 4,000.000,00 SIT. Skupno je sodišče tožniku priznalo 5,600.000,00 SIT odškodnine, ker pa je po ugotovitvah sodišča tožnik za 50 % škode odgovoren sam, saj ni upošteval varstvenih ukrepov pri delu, na streho in s strehe bi se lahko povzpel po za to na zid montirani lestvi, je sodišče toženim strankam naložilo v plačilo polovico škode, to je 2,800.000,00 SIT. Kot materialno škodo je sodišče tožniku priznalo prikrajšanje pri plači.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženim strankam naložilo, da tožniku plačajo 3,978.562,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo toženih strank. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik sokriv za 30 % nastale škode in ne za 50 %, ker je bilo ugotovljeno, da lestev za dostop na streho ni primerna.

Tožene stranke so zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložile revizijo, v kateri uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navajajo, da je priznana odškodnina za negmotno škodo bistveno previsoka, zmotno pa je določen tudi delež sokrivde tožnika. Tožnik si je sam izbral nevarnejši način vzpona na streho, saj je dostop na streho po lestvi mnogo bolj varen, čeprav malo neroden, zato je delež tožnikove sokrivde za nastanek škodne posledice najmanj 50 %. Tožniku je po vseh temeljih priznana občutno višja odškodnina od pravične denarne odškodnine za tako škodo. Revidenti predlagajo, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in drugostopenjsko sodbo spremeni.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija je delno utemeljena.

Tožene stranke uveljavljajo le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 386. člena ZPP po uradni dolžnosti ugotavljalo le, če je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o soodgovornosti tožnika za nastalo sporno škodo (3. odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 ...). Po predpisih o varstvu pri delu mora delavec opravljati svoje delo oziroma voditi in organizirati delo s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter zdravje in življenje drugih. V ta namen je delavec dolžan neposrednemu vodji del takoj prijaviti vsako pomanjkljivost, okvaro ali drug pojav, ki bi lahko pri delu ogrozil njegovo varnost ali varnost drugih delavcev (Zakon o varstvu pri delu, prečiščeno besedilo, Uradni list SRS, št. 47/86). Delavec ima tudi pravico odkloniti delo, če mu neposredno grozi nevarnost za življenje in zdravje (37. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Enako določa tudi Pravilnik o varstvu pri delu v 4. točki 60. člena.

Upoštevajoč navedene obveznosti in pravice tožnika kot delavca in način kako je prišlo do poškodbe tožnika pri delu, revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik kriv za 50 % škode, ki mu je nastala zaradi obravnavane nesreče pri delu, tako kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Revizijsko sodišče je pri tem zlasti upoštevalo, da tožnik ni šel na streho po za to pripravljeni lestvi, ampak je izbral svoj način vzpenjanja na streho in vračanja s strehe.

Revizijsko sodišče pa ne sprejema stališča v reviziji, da je tožniku priznana občutno višja odškodnina od pravične. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči po vseh temeljih določili pravično denarno odškodnino, v skladu z določili 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Za določitev take odškodnine sta sodišči imeli utemeljeno podlago v izvedenih dokazih, zlasti v izvedeniškem mnenju izvedenca medicinske stroke. Tako določena odškodnina po višini tudi ne odstopa od višine odškodnin prisojenih v drugih podobnih primerih.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 395. člena ZPP delno ugodilo reviziji toženih strank in ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo.

Določbe ZPP, Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in Zakona o obligacijskih razmerjih je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).