VSRS Sklep VIII Ips 55/98

Reviziji se ugodi, vmesni sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je za posledice nesreče pri delu tožnika dne 4.3.1992 objektivno odgovorna tožena stranka. Odločitev je utemeljilo s tem, da je do poškodbe tožnika prišlo pri delu s povečano nevarnostjo. Po ugotovitvah sodišča je bil vzrok za nesrečo tožnika, - ki mu je pri sestopanju po železni lestvi iz preše za blato spodrsnilo in je utrpel rupturo medialnega meniskusa v levem kolenu - samo delo na višini in prisotnost mastnega in spolzkega flokulanta. Toženi stranki pa oprostitve svoje odgovornosti zaradi dejanja samega oškodovanca ni uspelo dokazati.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Proti tej pravnomočni sodbi je vložila na podlagi drugega odstavka 208. člena ZPP pravočasno revizijo Zavarovalnica kot stranski intervenient in kot pooblaščenec tožene stranke. V reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. V obrazložitvi revizija navaja, da pooblaščenec tožeče stranke ni bil - kot bivši delavec stranskega intervenienta, ki je reševal tožnikov zahtevek pri Zavarovalnici - upravičen za njegovo zastopanje. Pooblastilo je sprejel že dne 12.11.1993, to je pred dnem, ko je pridobil pravico opravljati odvetniški poklic (20.11.1993). Ker je do padca tožnika prišlo zaradi umazane lestve, saj je tožnik sam opustil dolžno skrbnost, je podana izključno njegova odgovornost za nastale posledice. Ob ugotovitvi obstoja objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke, je bilo, po navedbah revizije, zmotno uporabljeno materialno pravo.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, se Državno tožilstvo Republike Slovenije o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila (3. odstavek).

Revizija je utemeljena.

Revident v reviziji vsebinsko zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Zatrjevano kršitev namreč obrazlaga s tem, da odvetnik ni imel potrebnega dovoljenja za to, da nastopa v predmetnem sporu, kot pooblaščenec tožeče stranke. Pri ugotavljanju ali gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz določbe 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), se preizkuša med drugim, če so podane pomanjkljivosti pri zastopanju. Glede na revizijski očitek je potrebno ugotoviti, da je pooblaščenec skladno določilu prvega odstavka 98. člena, ob vložitvi tožbe dne 24.12.1993, predložil pooblastilo tožeče stranke z dne 26.11.1993. To pooblastilo šteje revizijsko sodišče za pravno veljavno, saj je po revizijskih trditvah od 20.11.1993 dalje imel pooblaščenec pravico opravljati odvetniški poklic, zadržek za zastopanje tožnika po tretjem odstavku 5. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93) pa tudi ni obstajal. Po tem določilu mora odvetnik odkloniti zastopanje samo v primeru, če je v isti stvari zastopal nasprotno stranko, če je nasprotno stranko zastopal odvetnik, ki dela v isti odvetniški pisarni, ali je kot odvetniški kandidat ali odvetniški pripravnik delal pri odvetniku, ki je zastopal nasprotno stranko, če je v isti stvari delal kot sodnik, državni tožilec, pooblaščena uradna oseba organov za notranje zadeve, ali kot uradna oseba v upravnem postopku in v drugih primerih, določenih z zakonom.

Ker opravljanja zavarovalnih poslov po zavarovalni organizaciji, ustanovljeni kot delniški zavarovalni družbi - kar Zavarovalnica tudi je - ni mogoče šteti kot dela oseb, ki po omenjeni zakonski normi prepovedujejo odvetniku prevzem zastopanja stranke, ki se je nanj obrnila, kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ni zaslediti.

Pač pa je utemeljena revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči utemeljujeta svoje sklepanje o objektivni odgovornosti tožene stranke s tem, da je do nesreče prišlo ob spuščanju tožnika po lestvi, v prisotnosti mastnega in spolzkega flokulanta, pa tudi mokrote v celem objektu, kar vse pomeni povečano nevarnost nastanka škode na življenju in zdravju ljudi. Delo pri čiščenju odpadnih voda na črpalni napravi kanalizacije, ki se opravlja na mokrih tleh in v prisotnosti flokulanta je po ugotovitvah obeh sodišč, terjala že več nesreč. To bi pomenilo, da je v takšnih okoliščinah nevarnost spodrsnjenja večja od povprečne.

Obrazloženo sklepanje pa ne izključuje morebitne soodgovornosti tožnika za posledice škodnega dogodka, na kar utemeljeno opozarja revizija. Dolžnost tožnika za redno vzdrževanje objekta (priloga B 1) je pomembna tudi zaradi zagotavljanja varnosti. Sodišči sta ob ugotovitvi, da tožnik svoje dolžnosti čiščenja ni opustil, presodili, da mu ni mogoče očitati nikakršnega soprispevka k nastali nezgodi. S takšno pravno presojo pa se revizijsko sodišče ne strinja, saj je oprta na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje.

Obe sodišči namreč ugotavljata kot eno od izhodišč za obstoj objektivne odgovornosti tožene stranke prisotnost mastnega in spolzkega flokulanta, ne da bi konkretno ugotovili, kje se je ta snov škodnega dne dejansko nahajala. Če se je flokulant nahajal le na preši in se mu tožnik pri povzpetju nanjo nikakor ni mogel izogniti, to tudi pomeni, da se njegovega nanosa na lestev ni dalo preprečiti. Samo v tem primeru je mogoče pritrditi zaključkom obeh nižjih sodišč, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke v celoti.

Če pa je do škodnega dogodka prišlo zaradi prisotnosti flokulanta na tleh in lestvi - za katerega odstranjevanje je bil zadolžen prav tožnik - ne pa šele zaradi njegovega nanosa iz preše, je pri presoji objektivne odgovornosti tožene stranke potrebno izhajati iz določil 3. odstavka 177. in 192. člena ZOR. Ne gre prezreti dejstva, da je bil tožnik kot vodja čistilne naprave zadolžen za njeno brezhibno čistost in varnost. To pa pomeni, da je merilo skrbnosti zanj strožje, kot to sicer velja za povprečnega človeka. Tožnik bi se tedaj moral in mogel zavedati morebitnih posledic svoje opustitve.

To dejstvo pa je, po presoji revizijskega sodišča, v premajhni meri prišlo do izraza ob sklepanju o izključni odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo. Ker sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo (sodišče ni uporabilo določb 177. in 192. člena ZOR), in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nista popolno ugotovili dejanskega stanja, je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi obeh sodišč.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje, ki mu je zadeva vrnjena v novo sojenje, večjo pozornost posvetiti vprašanju vzdrževanja objekta, zlasti pa nanosa flokulanta, možnosti njegove preprečitve oziroma odstranjevanja ter eventuelne opustitve pričakovane skrbnosti tožnika.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).