VSRS Sodba VIII Ips 43/96

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

V predlogu, ki ga je vložila tožnica zoper toženca na sodišče zaradi poškodbe desnega kolka, ki jo je utrpela pri opravljanju dela pri tožencu, je zahtevala odškodnino v znesku 2.800.000,00 SIT, z zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Sodišče prve stopnje ji je v ponovljenem postopku priznalo odškodnino v znesku 1.820.000,00 SIT s pripadki, pri čemer je upoštevalo njeno sokrivdo za škodo, ki jo je utrpela, v višini 30 %. Na pritožbo obeh strank je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno, delno pa je ugodilo pritožbi toženca tako, da je znižalo odškodnino na znesek 1.570.000,00 SIT, pri čemer je upoštevalo tožničino sokrivdo za škodo, ki jo je utrpela, v višini 30 %.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo iz razlogov po 385. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) in predlagala, da sodišče izpodbijani sodbi tako spremeni, da njenemu zahtevku v celoti ugodi. Navajala je, da je odškodnina za telesne bolečine odmerjena prenizko, saj je njeno zdravljenje trajalo devet mesecev. Jemati mora še vedno sredstva proti bolečinam in pomirjevala. Če sedi ima bolečine v poškodovanem kolku, bolečine pa ima tudi zaradi ne povsem normalne hoje, ki je posledica poškodbe. Prenizka je tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je zaradi trajne izgube telesne aktivnosti, po tabeli Zavarovalnice, 35 % invalid. S planinarjenjem in obdelavo vrta se ne more več ukvarjati. Stanuje v četrtem nadstropju stavbe brez dvigala in težko hodi po stopnicah. Čeprav je rojena leta 1934, bo zaradi posledic poškodbe, za katero je odgovoren toženec, trpela vsaj še petnajst let. Od poškodbe je preteklo že devet let in v tem času je trpela zaradi nezgode. Za škodo, ki jo je utrpela, ni soodgovorna, saj je hodila po spolzkih tleh zelo previdno.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Razlogi, s katerimi izpodbija revizija odločbo sodišča druge stopnje niso utemeljeni. Glede višine odškodnine je sodišče prve stopnje ocenilo izvedene dokaze in je tožnici prisodilo za nastalo škodo, odškodnino, za katero je štelo, da je primerna. Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev tudi sodišče prve stopnje, štelo, da je odškodnina za telesne bolečine in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti odmerjena v previsokem znesku, zato je odškodnino znižalo. Odškodnine za nastalo negmotno škodo ni mogoče ugotoviti na način, kot jo je mogoče ugotoviti za gmotno škodo, ko jo je mogoče izračunati. Zato jo je treba odmeriti po prosti presoji, ob upoštevanju ugotovljenih dejstev, sodne prakse, ki se je oblikovala pri odločanju o podobnih škodah in načela pravičnosti. Pri odmeri odškodnine sodišča upoštevajo težo poškodbe po kategorizaciji, od zelo lahkih primerov do izredno hudih primerov, kje na telesu je škoda nastala in obseg poškodbe, spol in starost poškodovanca. Odškodnino sodišče odmeri ob upoštevanju višine povprečne čiste plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Po teh kriterijih je treba poškodbo, ki jo je utrpela tožnica, uvrstiti med srednje hude primere, upoštevati pa je treba tudi, da razen poškodbe desnega kolka ni utrpela drugih poškodb, da je bila v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje stara 61 let in da je utrpela telesne in duševne bolečine, ki so opisane v izvedeniškem mnenju. Po teh kriterijih je sodišče druge stopnje pravilno odmerilo višino odškodnine. Tudi sokrivda tožnice je pravilno ugotovljena iz razlogov sodišča druge stopnje.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je revizijo na podlagi določil 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).