VSRS Sodba I Up 523/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 2672/97-11 z dne 16.3.2000.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 3.9.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice C. z dne 10.4.1996, s katero ji je carinski organ prve stopnje naložil, da je dolžna v roku 8 dni od dneva dokončnosti odločbe plačati carino in druge uvozne dajatve v skupnem znesku 322.473,00 SIT zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza blaga, po določbah 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1993 (v nadaljevanju uredba za leto 1993). V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedeno, da iz uvozne carinske deklaracije z dne 2.12.1993 izhaja, da je tožena stranka tega dne uvozila 20.508,60 kg svinjskega mesa in že ob vložitvi carinske deklaracije uveljavljala oprostitev carinskih dajatev po 5. členu uredbe za leto 1993. Res je, da je bila uredba za leto 1993 izdana na podlagi 49. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 34/90- v nadaljevanju CZ/76), vendar pa iz njene vsebine izhaja, da se lahko nanaša samo na 50. člen CZ/76. Zato ne gre zgolj za odkazovanje na uporabo postopkovnih določb 50. člena CZ/76, kot to zatrjuje tožeča stranka. Določba 156. Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom res ne odkazuje na Uredbo o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1995 (v nadaljevanju uredba za leto 1995), pač pa določa, da se postopek uvoza zaradi izvoza, ki je bil začet pred uveljavitvijo te uredbe v skladu s 50. členom CZ/76, dokonča v skladu s predpisi, veljavnimi pred uveljavitvijo te uredbe. Ker pa se je v tem primeru postopek carinjenja začel s sprejemom carinske deklaracije dne 2.12.1993, glede na določbo 182. člena Carinskega zakona (Uradni list, št. 1/95, v nadaljevanju CZ, ki določa, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1.1.1996, dokončajo po predpisih, veljavnih pred tem datumom), pravna razlaga določbe 156. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom v tem primeru niti ni bistvena. Tožbeni ugovor, da je bil carinski postopek začet šele leta 1996 in da so bili v upravnem postopku uporabljeni odpravljeni predpisi, zato ni utemeljen. Tožena stranka res ni določno navedla, katero uredbo je uporabila, uredbo za leto 1993 ali Uredbo o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (v nadaljevanju uredba za leto 1994), kar pa za pravilnost odločitve ni bistvenega pomena, glede na to, da sta obe uredbi povsem enako urejali to pravno področje. Glede na to, da je enoletni rok za izvoz potekel 2.12.1994, se uporabi uredba za leto 1994. Po 2. odstavku 50. člena (53. člen p.b.) CZ/76 se namreč blago, če ni v enem letu izvoženo v tujino, carini po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz. Neutemeljen je tudi ugovor o nezakonitosti naknadno obračunanega "prelevmana". Za naknaden obračun carinskih dajatev je imel carinski organ podlago v 1. odstavku 274. člena (260. člena p.b.) CZ/76. Pravilno je bila obračunana tudi posebna davščina.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je zmotna navedba sodišča, da je tožeča stranka za predmetno blago uveljavljala oprostitev carinskih dajatev, naknaden obračun dajatev pa je brez pravne podlage. Carinske oprostitve so samostojen pravni institut in s carinskimi kontingenti nimajo nobene zveze. Bistvena razlika je v tem, da pri kontingentih ni naknadnega obračuna dajatev. Zmotno je izvajanje sodišča, da iz vsebine same uredbe izhaja, da se lahko nanaša le na 50. člen CZ/76. Razlaga sodišča, da 2. odstavek 5. člena uredbe odkazuje tudi na uporabo materialnopravnega dela določbe 50. člena CZ/76 pomeni kršitev materialnega prava. Citirano določbo je treba razlagati tako, da odkazuje na smiselno uporabo določb 3., 4. in 5. odstavka 50.

člena CZ/76, ne pa na 1. in 2. odstavek tega člena. Kot izhaja iz teorije carinskega prava in pravnih redov drugih držav, pri kontingentih ni naknadnega obračuna carine, tudi če uvoznik ne izpolni kriterijev za kontingentirani uvoz blaga. Določba 2. odstavka 50. člena CZ/76 se nanaša izključno na blago, uvoženo na podlagi 1. odstavka tega člena. Za blago, uvoženo na podlagi 49. člena CZ/76, carinska obveznost torej ne nastane. To je razvidno tudi iz določb 5. in 6. točke 371/I ter 1. odstavka 389. člena CZ/76, iz katerih je razvidno, da je za kršitev teh določb zagrožena zgolj kazenska sankcija za carinski prekršek, ne pa tudi naknaden obračun carine. Izpodbijana sodba daje uredbi moč oziroma učinek zakona, saj zakonodajalec za carinske kontingente carinske obveznosti ni predpisal, kar pomeni kršitev določb ustave in Zakona o vladi Republike Slovenije (Uradni list 4/93 - v nadaljevanju ZVRS). Ob ugotovitvi, da je bilo blago uvoženo v letu 1993, sodišče zmotno uporabi tudi uredbo, ki je veljala v letu 1994. Uredba o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (člen 156) v tem primeru ni uporabna, saj se očitno nanaša izključno na blago, uvoženo v letu 1995. Pri naknadnem obračunu carine je zmotno sklicevanje na 182. člen CZ, saj je bil po 1. odstavku 262. CZ/76 in 12. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postopek carinjenja pravnomočno zaključen z datumom, ki je vpisan v uvozni carinski deklaraciji. Izpodbijana sodba krši 4. odstavek 153. in 2. člen ustave, saj je bilo uporabljeno z dnem 1.1.1996 abrogirano pravo (188. in 189. člen CZ). Za katero blago in kdaj se plača "prelevman" določa Zakon o posebnih dajatvah pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil (Uradni list RS, št. 29/93 - v nadaljevanju ZPDU). Ta pa v 7. členu določa, da se plača ob carinjenju. Ker carinarnica "prelevmana" ob carinjenju ni obračunala, ga tudi nima pravice naknadno obračunati. Z naknadnim obračunom so kršene določbe 12. in 265/1 člena ZUP in 158. člena ustave. Temu sodišče sicer pritrjuje, vendar pa naknaden obračun utemeljuje na podlagi 1. odstavka 260. člena p.b. CZ/76. Ker navedena določba naknadnega obračuna dajatev ne predpisuje, pač pa določa le pravice in obveznosti carinskih organov in strank pri poznejšem preverjanju podatkov, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče se ni opredelilo do tožbene navedbe, da predmetno blago že v času uvoza ni izpolnjevalo pogojev za brezcarinski uvoz. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bil obračun carin in drugih uvoznih dajatev opravljen skladno z uvozno carinsko deklaracijo z dne 2.12.1993 na podlagi 5. člena uredbe za leto 1993. Z navedenim določilom uredbe je vlada, zaradi potreb slovenskega gospodarstva, določila, da lahko pravne osebe in zasebniki uvažajo surovine in reprodukcijski material za proizvodnjo za izvoz, brez plačila carine, pod milejšimi pogoji, kot jih določa 50. člen CZ/76. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je vlada z navedeno uredbo predpisala obveznosti, ki jih zakon ne predpisuje. Glede na določilo 2. odstavka 5. člena uredbe za leto 1993, ki določa, da se za uveljavljanje ugodnosti iz prejšnjega odstavka smiselno uporabljajo določila 50. člena CZ/76, je s tem predpisana tudi uporaba 2. odstavka 50. člena CZ/76, kot je pravilno stališče sodišča prve stopnje. Glede na to ni utemeljen pritožbeni ugovor, da CZ/76 za blago, uvoženo na tej podlagi, obveznosti plačila carine ne določa. Po določbi 9. točke 1. odstavka 19. člena CZ/76 za blago, uvoženo brez plačila carine na podlagi 50. člena tega zakona, nastane obveznost plačila carine z dnem, ko potečejo roki, predpisani v 50. členu tega zakona, oziroma z dnem, ko se vloži zahteva za obračun in plačilo carine in drugih uvoznih davščin, če je bila zahteva vložena pred potekom rokov iz 50. člena tega zakona.

Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da se je prvostopno sodišče nepravilno sklicevalo tudi na določbe uredbe za leto 1993. Ker so bili pogoji za uvoz surovin in repromateriala brez plačila carine tako v uredbi za leto 1993, kot tudi v uredbi za leto 1994 urejeni enako, to ni vplivalo na odločitev.

Res je, da se 1. odstavek 156. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95) posebej ne nanaša na postopke uvoza zaradi izvoza v skladu s 5. členom uredbe za leto 1994. Vendar pa to na samo odločitev v tem sporu ne vpliva, saj določba 182. člena CZ izrecno določa, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. januarjem 1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. V obravnavanem primeru je bil postopek uvoza zaradi izvoza začet pred 1.januarjem 1996. Ker je podlaga za uporabo določb CZ/76 podana v 182. členu CZ, pritožbeno sodišče ugovora, da določba 156. člena navedene uredbe napotuje na uporabo derogiranih predpisov, niti ni preizkušalo.

Ker je carinarnica v obravnavanem primeru carinjenje opravila 10.4.1996 in istočasno obračunala tudi uvozne dajatve, ni utemeljen pritožbeni ugovor, da so bile posebne dajatve naknadno obračunane, s čimer naj bi bile kršene določbe ZPDU, ZUP in ustave.

Kot je razvidno iz predložene carinske deklaracije, je tožeča stranka ob uvozu sama izjavila, da uvaža surovine in reprodukcijski material z namenom izvoza in uveljavljala ugodnost iz 5. člena uredbe. Zato ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, da v času uvoza niti ni izpolnjevala pogojev za brezcarinski uvoz.

Carinskih kontingentov res ne gre enačiti s carinskimi oprostitvami. Čeprav se je sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo na določbo 1. odst. 274. člena CZ/76 (260. člena p.b.), saj v obravnavanem primeru ne gre za naknaden obračun ob uvozu nastale carinske obveznosti, ampak za obračun naknadno nastale carinske obveznosti, nastale zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza tožeče stanke, ni utemeljen pritožbeni ugovor, da so bile dajatve naknadno obračunane brez zakonite pravne podlage in da je za kršitev obveznosti izvoza predpisana zgolj kazenska sankcija.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.