VSRS Sklep I Up 906/2001

Pritožbi se ugodi, 1. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1229/2001-8 z dne 22.8.2001, se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje s 1. točko izreka zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 21.6.2001, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočnosti odločbe. Z 2. točko izreka izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila, da v konkretnem primeru ni razloga za podelitev azila glede na določbe 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000, 67/2001, v nadaljevanju ZAzil). Pri tem se je pravilno sklicevala na določbo 3. odstavka 24. člena ter 3. odstavka 29. člena ZAzil. Po navedenih določbah je prosilec za azil dolžan ves čas postopka aktivno sodelovati s pristojnim organom. Predstaviti in pojasniti mora vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane ter omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek. Ker po zatrjevanju tožnika ta nima nobenih dokazov, s katerimi bi lahko utemeljil svoje navedbe, bi moral podati verodostojno in prepričljivo izpoved, ki bi kazala na to, da je njegova prošnja za azil utemeljena. Vendar pa sodišče tako kot tožena stranka, ugotavlja, da je tožnik prišel pri opisovanju dogodkov (vdor v domačo hišo, njegova pot v Evropo ter Republiko Slovenijo) v takšna nasprotja, da njegove izpovedi ni mogoče šteti za verodostojno. Neutemeljena je tožnikova navedba, da je bil na možnost, da ima zastopnika, opozorjen šele potem, ko se je zaslišanje začelo. V vabilu na zaslišanje, je bilo navedeno, da ima pravico do brezplačne pravne pomoči, priložen pa je bil tudi seznam svetovalcev za begunce. Pred zaslišanjem je bil tudi opozorjen, da se bo v primeru, če želi pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce, zaslišanje prekinilo in se bo nadaljevalo, ko bo določen nov rok za zaslišanje. Tožnik se zato ni odločil in se je zaslišanje opravilo. Tudi ni mogoče upoštevati njegovih navedb o njegovem psihičnem stanju na zaslišanju kot posledici jemanja mamil, saj tega tožnik tedaj ni izjavil in gre za tožbeno novoto. Prav tako tožnik v postopku pred pristojnim organom ni izjavil, da je pripadnik manjšinske in zatirane skupine K. in gre tudi v tem primeru za tožbeno novoto, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ugotovilo je, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS)

zavrnilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da organi odločanja niso pravilno uporabili določb procesnih in materialnih predpisov, niti niso pravilno ugotovili dejanskega stanja. V postopku so bile kršene določbe ZAzil, Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), določbe mednarodnega prava in mednarodnih konvencij. Matično državo je zapustil z namenom, da bi si rešil golo življenje in da bi v drugi varni državi zaprosil za status begunca. V upravnem postopku je brez pravnega zastopnika laično navajal dejstva in predlagal dokaze, saj ni vedel, kaj je v zadevi bistveno. Šele po vročitvi negativne odločbe je pridobil pravnega zastopnika. Na zaslišanju ni ponavljal navedb podanih ob vložitvi vloge glede svoje politične aktivnosti, temveč je zgolj odgovarjal na vprašanja o očetovi politični aktivosti. Vztraja, da bi bil ob vrnitvi preganjan, česar po njegovem mnenju organ ni preveril in ni ugotavljal resničnosti njegovih navedb. Organ odločanja ni ugotavljal individualnih okoliščin ogroženosti, temveč le navaja, da so glede na navedbe dokumentov na internetu objektivne razmere na določenih področjih Liberije varne, kar je premalo poglobljeno. Že v upravnem postopku je natančno in poglobljeno navedel detajle in imena, ki govorijo v prid utemeljenosti njegove prošnje. Organ odločanja ni izvedel nobenega dokaznega sklepa, zgolj subjektivno navaja, da so njegove izjave nejasne, kontradiktorne in ne dokazujejo njegove ogroženosti. Organ odločanja ni obrazložil, zakaj meni, da pritožnik ne bi bil preganjan, če on trdi nasprotno. V tožbi je navedel novote, ki jih ob zaslišanju glede na zdravstveno stanje ni bil sposoben navesti. Ni pripadnik večinske etične skupine, temveč K., ki so v manjšini in preganjani. Je pripadnik preganjane politične organizacije NDP, kar je izrecno pojasnil ob vložitvi vloge. Na zaslišanju je pojasnil, da je oče bil podpredsednik te organizacije in je bil s strani političnih nasprotnikov ubit, družina pa je takrat zbežala.

Preuranjena je odločitev v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke, da mora v roku enega meseca od pravnomočnosti te odločbe zapustiti ozemlje Republike Slovenije. Njegova vrnitev v matično deželo bi glede na navedeno pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic, kršeno pa bi bilo tudi načelo prepovedi vračanja. Pri tem citira Ženevsko konvencijo o statusu beguncev (33. člen), Mednarodni pakt o političnih in državljanskih pravicah (7. člen), Konvencijo proti mučenju in drugim krutim nečloveškim in poniževalnim kaznim ali ravnanju (3. člen) ter Evropsko konvencijo o človekovi pravicah (3. člen). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

Po določbi 23. člena ZAzil se v postopku za pridobitev azila uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, kolikor s tem zakonom ni drugače določeno. Res mora po izrecni določbi 4. odstavka 24. člena ZAzil pristojni organ ugotoviti resnično stanje stvari ter po uradni dolžnosti ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo. Toda vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in ki nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo mora prosilec za azil navesti. Pristojnemu organu mora prosilec predložiti oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov o utemeljenosti le-teh ni (29. člen ZAzil). Od tega, kar navaja prosilec, je tudi odvisno, ali mora upravni organ v zvezi s tem še kaj ugotavljati.

Izpodbijana sodba in odločba tožene stranke, s katero se sodišče prve stopnje strinja, temeljita na tožnikovem zaslišanju v upravnem postopku. Tožnik v pritožbi sicer zatrjuje, da so bile njegove navedbe natančne in poglobljene, vendar pa iz podatkov spisov, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 10.4.2001, prošnji za azil z dne 5.3.2001) izhaja, da njegove navedbe niso med seboj usklajene, saj obstaja razlika med navedbami v tožnikovi prošnji za azil in v zapisniku o zaslišanju. Iz navedenega zapisnika pa tudi ni razvidno, ali je uradna oseba poizkusila nejasne in nepopolne okoliščine oziroma kontradiktorne navedbe razjasniti in dobiti potrebna pojasnila niti ne ali je postavljala takšna vprašanja, na katere naj bi tožnik odgovoril oziroma kako je na posamezna vprašanja odgovoril. Zato po presoji pritožbenega sodišča zapisnik o zaslišanju tožnika ne daje zanesljive podlage, da bi bilo mogoče izpodbijano sodbo preizkusiti. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da iz predložitvenih spisov ni razvidno, da bi bil glede na določbo 31. člena ZAzil obveščen predstavnik visokega komisariata.

Zato po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku (2. odstavek 50. člena in 1.

odstavek 59. člena ZUS). S tem je kršilo določbo 1. odstavka 59.

člena ZUS, na katero je napačno oprlo svojo odločitev.

Tožnikov ugovor, da v postopku pred upravnim organom ni imel zastopnika je neupošteven iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče le dodaja, da ZAzil daje prosilcu za azil pravico do izbire svojega pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce, da mu ta med postopkom pomaga, vendar te pravice ne določa kot absolutne pravice. Pritožbeno sodišče zavrača tudi ugovor glede odločitve, da mora tožnik v roku enega meseca od pravnomočnosti odločbe zapustiti državo. ZAzil v 2. alinei 1. odstavka 34. člena izrecno določa, da mora biti v odločbi, s katero je bila prošnja za azil kot neutemeljeno zavrnjena, določen rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo. Po presoji pritožbenega sodišča zato niso kršene zatrjevane pravice iz mednarodnih konvencij. Organ, ki odloča o konkretni zadevi, mora postopati po zakonu, v samo primernost zakonske ureditve pa se sodišče ne more spuščati. Sicer pa izvršitev obveznosti o zapustitvi države ni stvar tega postopka, ampak morebitnega izvršilnega postopka.

Ker je tožnik izpodbijal le 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče presodilo pravilnost in zakonitost navedene sodbe le v izpodbijanem delu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.