23. člen ZAzil-UPB2

Če so izjave prosilca za azil glede bistvenih okoliščin nasprotujoče si in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti, je podana splošna neverodostojnost prosilca za azil, kar pomeni, da se o prošnji za azil odloči v pospešenem postopku, ker se šteje, da lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje, to pa pomeni, da prošnja temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka, kar pa je razlog za njeno zavrnitev v pospešenem azilnem postopku.

Če prosilec za azil zavaja organ oziroma zlorablja postopek s tem, da lažno prikazuje okoliščine, na katere se sklicuje oziroma je v Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov, je njegova prošnja očitno neutemeljena in se zavrne v pospešenem postopku.

V pospešenem azilnem postopku je potrebno določbe ZAzil kombinirati s pravili skrajšanega ugotovitvenega postopka po določbah 144. člena ZUP.

Za vsebinsko odločanje o prošnji za azil mora biti organ o pravno relevantnih dejstvih prepričan. Z veliko stopnjo verjetnosti mora ugotoviti, ali iz ravnanj tožnika izhaja, da postopek zlorablja. Prosilec mora zaprositi za azil, kakor hitro je mogoče, imeti mora pa tudi možnost izkazati utemeljene razloge, zakaj tega ni storil. Tožena stranka bi morala zato za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja izvesti predlagane dokaze.

Iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Saadi proti Veliki Britaniji izhaja, da za tujce, ki pridejo brez ustreznega dovoljenja v državo podpisnico Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na to, ali zaprosijo za azil, ali ne, dokler ni odločeno o njihovem zakonitem bivanju v državi podpisnici MKVČP, ni mogoče šteti, da imajo upravno dovoljenje za bivanje v državi in da so zakonito na ozemlju države podpisnice MKVČP. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice posledično tudi izhaja, da omejitev gibanja osebam, ki trdijo, da so zaprosile za azil, ni mogoče obravnavati po določilu 2. člena Protokola št. 4 k MKVČP (pravica do svobode gibanja), saj niso zakonito na ozemlju, ampak je treba obravnavane situacije obravnavati po določilu 5. člena MKVČP. Če gre za omejitev gibanja zaradi interesov vodenja azilnega postopka, potem je pravna podlaga za omejitev pravice do prostosti prvi del določila 5(1)(f) člena MKVČP (preprečitev nedovoljenega vstopa v državo). Če ne gre za omejitev pravice do prostosti zaradi interesov azilnega postopka, potem je pravna podlaga za takšno odločitev drugi del določila 5(1)(f) člena MKVČP (ker te

Sodišče okoliščine, ki se v konkretni zadevi nanaša na uporabo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alinejo 36. člena Zazil, ne šteje za absoluten razlog, ki že sam po sebi pomeni, da je tožena stranka imela podlago, da je v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno, ker je treba določilo o pospešenem postopku povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Drugačna razlaga pospešenega postopka bi bila v neskladju s Konvencijo o statusu beguncev, ki implicira pravico zaprositi za azil, nima pa drugih procesnih določb, zato je treba procesne določbe ZAzil razlagati skladno z Ženevsko konvencijo (8. člen Ustave RS in 26., 27. in 1. odstavek 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb postopka to ne pomeni, da v primeru izjave iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil stranka nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, v primeru, da je prosilec zaslišan v rednem postopku, pa to možnost ima. Sodišče namreč v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine presoja, ali je

Če ministrstvo začne v postopku priznanja azila ugotavljati stanje v prosilčevi izvorni državi, je začelo posebni ugotovitveni postopek, zato ne more odločati v pospešenem, skrajšanem azilnem postopku, v katerem se odloča praviloma le na podlagi prosilčeve prošnje, splošno znanih dejstev, javnih listin in drugih dejstev oziroma dokazov, ki jih dopušča skrajšani upravni postopek. Če je tožena stranka v upravnem postopku odločala na podlagi poročil o stanju v prosilčevi izvorni državi, v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo sodišča, s katero je bila njena prvotna odločba odpravljena, ne more odločati v pospešenem azilnem postopku.

V ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo ni mogoče odločiti v pospešenem azilnem postopku, če je bil že pred izdajo prve odločbe uveden in izveden posebni ugotovitveni postopek.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-176/05 z dne 8. 9. 2005 in novo nastalo pravno situacijo glede svetovalcev za begunce po ZAzil-D, bi tožena stranka glede na 1. in 2. odstavek 7. člena ZUP morala tožnika ob vročitvi izpodbijanega akta poučiti, da ima pravico do pravne pomoči in podpore s strani svetovalca za begunce, ki se plača iz stroškov države. Iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, da bi tožnik imel možnost prebrati oziroma se seznaniti z vsebino izpodbijane odločbe v jeziku, ki ga razume. Podatki, ki bi izkazovali to, da sta bili navedeni procesni pravici tožnika v upravnem postopku spoštovani, morajo nedvoumno izhajati iz spisa, saj so to temeljne predpostavke, da se sodišče spusti v vsebinsko presojo zakonitosti sklepa o omejitvi gibanja.

Če prosilec za azil umakne prošnjo za azil med pritožbenim postopkom v upravnem sporu, kar lahko stori glede na določbo 1. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil, tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo, saj je s prvostopno sodbo, ki postane pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS o pritožbi, njena odločba odpravljena in ji je zadeva vrnjena v nov postopek. V tem postopku pa bo azilni postopek s sklepom ustavila na podlagi umika prošnje za azil.

Motiv, zaradi katerega stranka umakne zahtevek (praviloma) ni pravno pomemben. Motiv bi bil lahko pravno upoštevan le v primeru, če bi bil posledica takšne kršitve pravil upravnega postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, za kar v obravnavanem primeru ne gre.

Če stranka vloži v isti zadevi novo vlogo, preden je pravnomočno odločeno o prvi vlogi, mora upravni organ novo vlogo zavreči. Če sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev sklepa na obstoj drugih dejstev in se sodba opira na ta dejstva, jo pritožbeno sodišče brez glavne obravnave spremeni in odloči o tožbi samo.

Bistvena kršitev pravil upravnega postopka je podana vedno, če stranki pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo.

Prošnja za azil je očitno neutemeljena in se jo zavrne v pospešenem postopku, če prosilec zavaja in zlorablja postopek, za kar se šteje tudi, če vloži prošnjo za azil zato, da bi preprečil svojo odstranitev iz Slovenije. Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. V nobenem zakonu ni določeno, da je treba prosilcu za azil odločbo pritožbenega organa oz. sodišča izdati v prevodu v njegov materni jezik.

Bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu je podana, kadar so razlogi sodbe med seboj v nasprotju; če pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe, pa tudi tedaj, kadar ni uporabljena katera od določb ZUS.

Tožena stranka je na podlagi omenjenih mnenj lahko sklenila dokazni postopek in bi bila zavezana uporabiti neodvisno izvedensko mnenje le, če bi navedena mnenja kazala na dovolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja določenih bolezenskih motenj ali bolezenskih stanj, za katere bi bilo potrebno posebno zdravljenje (2. odst. 33. člena ZAzil).

Če je iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da je v Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov, tako prošnjo pristojni organ zavrne v tako imenovanem pospešenem postopku. Prosilec mora ves čas postopka z organom sodelovati, že v prošnji podati opis za odločanje o azilu pomembnih okoliščin ter o tem predložiti razpoložljive dokaze; pred organom mora govoriti in v vlogah navajati resnico ter pošteno uporabljati pravice, ki mu jih dajeta ZUP in ZAzil.

Sodišče je utemeljilo, da potrditev vsebine izjave tožnika z zaslišanja v upravnem postopku na zaslišanju pred sodiščem ne bi mogla vplivati na drugačno presojo sodišča ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka v ničemer ne izpodbija po presoji sodišča bistvenega dela odločitve tožene stranke, to je, da tožniku glede na razmere na Kosovu z vidika odnosov med pripadniki obeh strank ne grozi preganjanje. Teh relevantnih dejstev pa tožeča stranka ne prereka, ampak zmotno misli, da dve grozilni pismi zadoščata za preganjanje v smislu ZAzil, kar pa ne drži.

Sodišče na podlagi podatkov in listin predloženih upravnih spisov ne more z gotovostjo ugotoviti, kdaj je bila in če je sploh bila opravljena vročitev izpodbijanega sklepa tožniku v njemu razumljivem jeziku skladno z določbo 1. odstavka 12. člena ZAzil ob upoštevanju okoliščine, da tožnik v predmetnem upravnem postopku ni užival pomoči svetovalca za begunce iz 3. odstavka 9. člena ZAzil, saj se v predloženih upravnih spisih ne nahaja nikakršno ustrezno tovrstno tožnikovo pooblastilo. Zato je sodišče v obravnavanem primeru štelo, da je tožnikova tožba z dne 1. 3. 2004, ki jo je za tožnika vložil njegov pooblaščenec hkrati s pooblastilom za zastopanje v tem upravnem sporu z dne 1. 3. 2004, vložena pravočasno. Sodišče pa je tožbi ugodilo, ker je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, saj iz izreka izhaja, da se tožnikova vloga zavrže, medtem ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se tožnikova vloga zavrne, navedeno pa je v nasprotju z določbama 1. odstavka 213. člena in 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, iz katerih izhaja zahteva zakonodajalca, da je izrek upravnega akta skladen z njegovo obrazložitvijo. Sodišče pripomi

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku.