VSRS Sodba I Up 58/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1246/98-7 z dne 22.11.1999.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, nadalje ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.6.1998. S to odločbo je tožena stranka na podlagi upravne revizije odpravila odločbo Upravne enote C. z dne 21.5.1997, s katero je ta tožniku priznala status begunca in odločila, da se zadeva vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da tudi po presoji sodišča tožnik v postopku pred prvostopnim upravnim organom ni uspel dokazati, da je pobegnil pred prisilno izselitvijo, zato je odločitev tožene stranke, da se zadeva zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek in odločanje, pravilna in zakonita. V ponovljenem postopku se bo moral prvostopni upravni organ ponovno izjaviti o že izvedenih dokazih, to je o potrdilu Muzeja narodne osvoboditve M., izjavah prič in prepustnici, ki jo je očetu tožnika izdal nemški okupator. Po presoji sodišča je, glede na določbo 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 - nadalje ZZVN), za odločanje o tem, kateri osebi je mogoče priznati status in pravice po tem zakonu, treba dokazati okoliščino, da je oseba dejansko pobegnila pred grozečo izselitvijo. Niso pa pravno pomembne okoliščine, kam je ta oseba pobegnila, kot tudi ne življenske okoliščine te osebe po pobegu.

V svoji pritožbi tožnik navaja, da je njihova družina po zasedbi R.S. aprila 1941 bivala v najemniškem stanovanju. Tedaj je bil star devet let. Oče je imel prevozniško dejavnost in je za zdravilišče razvažal mineralno vodo. Po zasedbi Nemcev so očetu povedali, da je njihova družina na seznamu za izgon ter ga nagovarjali, da naj se vključi v politično organizacijo in pokaže lojalnost do Nemcev. Oče se je moral javljati na komandi, nemški oficirji po so jih s tolmačem prihajali domov zasliševat, saj so potrebovali delovno silo, posebno šoferje. Ker se oče po dveh mesecih ni politično opredelil, je dobil nalog za izselitev. Očetu so odvzeli tovornjak in zasegli orodje v delavnici. Neresnično je navajanje, da so odšli prostovoljno. Nemci jim niso več dovolili bivati v R.S. Dne 10.6.1941 so prečkali nemško - italijansko mejo in nadaljevali pot do G. pri C., kjer so bivali do leta 1952. Muzejski dokumenti iz M. so napisani dvoumno in nejasno. Tudi ljudem, ki so bili pregnani iz ene vasi v drugo, je bil priznan status begunca, zato bi morali tudi njihovi družini, ki je bila pregnana iz nemško okupiranega ozemlja na italijansko okupirano ozemlje, prav tako priznati status begunca. Priložil je tudi izjavo priče M.A.H. in M.S.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in navedla, da vztraja pri navedbah, ki jih je podala v odgovoru na tožbo, poleg tega pa tudi tožnik v pritožbenem postopku ni navedel novih dejstev in predlagal novih dokazov.

Pritožba ni utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev (1. člen ZZVN). Žrtev vojnega nasilja po tem zakonu je ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske, ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Žrtev vojnega nasilja je tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (begunec) (1. in 2. odstavek 2. člena ZZVN). Za žrtev vojnega nasilja se šteje oseba iz 1. in 2. odstavka prejšnjega člena, pri kateri je prisilni ukrep trajal najmanj tri mesece (1. odstavek 3. člena ZZVN).

Relevantno dejstvo v tem postopku je, kot je ugotavljalo prvostopno sodišče, ali je tožnik dejansko pobegnil pred grozečo prisilno izselitvijo. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopnega sodišča, da se prvostopni upravni organ ni opredelil do vseh že izvedenih dokazov (prepustnice) oziroma se do njih ni dovolj natančno opredelil (potrdila Muzeja narodne osvoboditve M., zaslišanj prič) ter je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zaradi navedenega je, po presoji prvostopnega sodišča, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče, upravni organ druge stopnje pravilno odpravil odločbo upravnega organa prve stopnje in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

V ponovljenem postopku, kar utemeljeno navaja prvostopno sodišče, ki pritrjuje odločitvi tožene stranke, se bo zato upravni organ prve stopnje moral opredeliti do navedb tožnika, da iz R.S. niso odšli prostovoljno.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.