VSRS Sodba I Up 892/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 177/99-11 z dne 4.9.2001.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 10.5.1999. Z njo je ta zavrnila pritožbi obeh tožnikov zoper odločbo Sekretariata za kmetijstvo in gozdarstvo Občine M.S. z dne 14.10.1994 ter zoper sklep Upravne enote M.S. z dne 8.8.1996 in pritožbo Z.K. zoper dopolnilno odločbo Upravne enote M.S., Oddelka za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 15.4.1998. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta tožnika v komasacijski sklad vložila 14 parcel na devetih lokacijah, (na sedmih od teh parcel ni bil možen direkten dostop z javne poti), dodeljeno pa jima je bilo 6 parcel na treh lokacijah (na vsa dodeljena zemljišča je možen direkten dostop z javne poti). Poleg tega v povprečju dodeljeno zemljišče leži 69 m (26%) bližje tožnikovemu bivališču. Oblika dodeljenih zemljišč je za strojno obdelavo primernejša od oblike vloženih zemljišč. Vrednost tožnikoma dodeljenih parcel je za 2,6 % večja od vloženih, površine so za 2,2% večje. Namen komasacije je bil tudi pri tožnikih dosežen, saj sta iz komasacijskega sklada dobila zaokrožena zemljišča. Sodišče prve stopnje nadalje navaja, da se je v obravnavani zadevi komasacija pričela že leta 1990, zato je bilo treba v tej zadevi uporabiti določbo 1. odstavka 115. člena sedaj veljavnega ZKZ, po katerem se postopki o komasacijah, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah predpisov, ki so veljali ob njihovi uvedbi, torej po starem ZKZ (Uradni list SRS, št. 17/86 - p.b., ZKZ/86). Po določbi 89. člena ZKZ/86, ki je podlaga za razdelitev zemljišč v tem postopku, dobi vsak udeleženec čimbolj zaokroženo zemljišče približno enake vrednosti. Razlika med skupno vrednostjo vloženih in dodeljenih zemljišč praviloma ne sme presegati 5 %

vrednosti in 15 % površine, pri tem pa ni všteto zmanjšanje površine zaradi objektov, zgrajenih na komasacijskem območju zaradi izvedbe komasacije. Po navedenih merilih je torej odločilna približna enaka vrednost vseh zemljišč skupaj. Ugotovljena razlika v obravnavanem primeru je v okviru zakonsko dopustnega. Čeprav tožnika menita, da sta v komasacijski sklad vložila svoja kvalitetnejša zemljišča in sta v zameno dobila manj kvalitetna zemljišča, je moralo sodišče tožbo zavrniti, ker je sporna izpodbijana odločba zakonita, saj v celoti upošteva določbe starega in novega ZKZ, ki se nanašajo na komasacijo.

Pritožbo je vložil tožnik Z.K. V pritožbi navaja, da "sodba ni sprejemljiva, ker ga prisiljuje, da prizna tisto, kar v naravi ni tako". V 10 letih niso bile popravljene napake, ki so bile do sedaj navedene v pritožbah. Nikomur ni vzel lastnine, kruha iz ust tudi ne. Ta lastnina ni ne ministrska niti družbena. Sam obdeluje parcele in plačuje dajatve. Ve kaj je travnik in njiva. Na podlagi sodbe zahteva vrnitev parcel in nič drugega.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno presodilo, da je bila v konkretni zadevi opravljena razdelitev zemljišč v komasacijskem postopku v skladu z določbami ZKZ/86 (ki je veljal ob uvedbi komasacijskega postopka in po katerem se, glede na določbo 115. člena ZKZ/96, komasacijski postopek dokonča) ter v skladu z namenom komasacije.

Po določbi 2. odstavka 89. člena ZKZ/86 dobijo komasacijski udeleženci iz komasacijskega sklada zemljišče približno enake skupne vrednosti. Razlika med skupno vrednostjo vloženih in dobljenih zemljišč praviloma ne sme presegati 5% vrednosti in 15% površine, pri tem pa ni všteto zmanjšanje površine po 91. členu istega zakona. Po določbi 2. odstavka 115. člena ZKZ se morebitne ugotovljene nepravilnosti in razlike med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu. Kot komasacijski udeleženec pa tožnik, ki ne izpodbija nobene konkretne ugotovitve in zahteva le vračilo svojih zemljišč, s svojo zahtevo za vračilo istih, v komasacijski sklad vloženih zemljišč ne more uspeti. To je pravilno pojasnilo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje. Zato njegovi pavšalni pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Ker je bilo v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbeno sodišče pa ni našlo nobenih razlogov, iz katerih se sodba lahko izpodbija in na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.