VSRS Sklep I Up 239/98

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1798/96-7 z dne 12.11.1998, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

S 1. točko izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.10.1996, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote Z. ob S. z dne 11.9.1996, z 2. točko izreka pa je na podlagi 1. odstavka 61. člena ZUS ugodilo njeni pritožbi zoper navedeno odločbo organa prve stopnje in jo odpravilo ter odločilo, da je tožnica s 1.1.1996 upravičena do invalidskega dodatka v znesku 21.942,29 SIT mesečno. Organ prve stopnje je z navedeno odločbo odločil, da se tožnici s 1.1.1996 ukine pravica do invalidskega dodatka, ker njeni prejemki v mesecu decembru 1995 (pokojnina in mesečna denarna renta po sklepu Okrajnega sodišča v Trbovljah št. P 176/94 z dne 20.11.1995)

presegajo osnovo za ugotavljanje pravice do invalidskega dodatka in za določanje njegove višine.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da po 46. členu Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, v nadaljevanju ZVojI) vplivajo na pravico in višino invalidskega dodatka prejemki upravičenca, njegovega zakonca in prejemki vzdrževanih družinskih članov. Po 1. odstavku 47. člena ZVojI se upoštevajo redno prejeti dohodki in prejemki v denarju ali naravi. Po 2. odstavku 47. člena ZVojI se upoštevajo tisti redno prejeti dohodki in prejemki iz prejšnjega odstavka tega člena, ki so viri dohodnine, in osebni prejemki, ki niso obdavčljivi, razen tistih, ki so izrecno izvzeti. Z 2. odstavkom 47. člena ZVojI so izrecno izvzeti invalidnina, družinska invalidnina in dodatek za posebno invalidnost ter dodatek za pomoč in postrežbo, prejemki iz naslova rejnine ter oskrbe v tuji družini in otroški dodatek. Ob upoštevanju določb Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 2/95 in 7/95, v nadaljevanju ZDoh) je potrebno upoštevati prejemke, ki so po ZDoh viri dohodnine in prejemke, ki po ZDoh niso dohodninsko obdavčljivi, razen tistih, ki so z 2. odstavkom 47. člena ZVojI izrecno izvzeti. Po podatkih upravnih spisov je tožnica dne 6.7.1969 sklenila izročilno pogodbo, s katero si je pridržala pravico užitka na izročenem premoženju. Zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz navedene izročilne pogodbe ji je Okrajno sodišče v Trbovljah z navedenim sklepom prisodilo mesečno denarno rento v višini 25.000,00 SIT (začasna odredba). Odločitev tožene stranke, da tudi navedena mesečna denarna renta vpliva na pravico in višino invalidskega dodatka, je napačna. Po določbi 111. člena Zakona o dedovanju (Uradni list RS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD) si izročitelj z izročilno pogodbo lahko izgovori pravico užitka vsega ali dela izročenega premoženja. V 115. členu ZD so določene pravice izročitelja v primeru neizpolnjevanja obveznosti iz izročilne pogodbe. Po določbah ZD je izročilna pogodba odplačen ali neodplačen pravni posel. Če je sklenjena kot odplačen pravni posel, je treba izročnino obravnavati kot dohodek iz naslova prodaje nepremičnin. Po določbah ZDoh je dohodninski vir le dobiček, dosežen s prodajo nepremičnin, ne pa kupnina, ki je v obravnavani zadevi izročnina. Zato v obravnavani zadevi navedena mesečna denarna renta, ki predstavlja denarno nadomestilo za izročnino, ne vpliva na pravico in višino invalidskega dodatka. V upravnem postopku je pravilno ugotovljeno, da znaša osnova za odmero invalidskega dodatka od 1.1.1996 41.670,00 SIT, pokojnina tožnice v mesecu decembru 1995 pa 19.727,71 SIT. Po določbi 44. člena ZVojI je invalidski dodatek enak osnovi, če upravičenec in njegovi družinski člani nimajo prejemkov, ki bi vplivali na višino invalidskega dodatka, sicer pa razliki med deležem prejemkov na družinskega člana in osnovo, vendar ne more znašati manj kot 10 % osnove. Ob upoštevanju navedenega in ob pravilni uporabi določb ZVojI pripada tožnici s 1.1.1996 invalidski dodatek, ki je enak razliki med osnovo za odmero invalidskega dodatka in pokojnino, in znaša 21.942,29 SIT.

V pritožbi uveljavlja tožena stranka vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in samo odloči oziroma vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da navedena mesečna denarna renta ne vpliva na pravico in višino invalidskega dodatka. Z izročilno pogodbo dogovorjena izročnina je redni prejemek, ker se je lastninska pravica na kmetijskem zemljišču, katerega katastrski dohodek vpliva na pravico in višino invalidskega dodatka, preoblikovala v pravico preživljanja oziroma v obravnavani zadevi v pravico prejemanja navedene mesečne denarne rente. Če si tožnica z izročilno pogodbo ne bi izgovorila preužitka, bi to pomenilo, da bi se pri odločanju o pravici in višini invalidskega dodatka upoštevala le višina njene pokojnine. Ker je navedena mesečna denarna renta dosojena s sklepom sodišča, ki je izvršilni naslov, jo je potrebno upoštevati kot prejemek, ki vpliva na pravico in višino invalidskega dodatka.

Tožnica navaja v odgovoru na pritožbo, da je njen edini vir preživljanja kmečka pokojnina, iz preužitka pa ne prejema ničesar. Kmetija, ki jo je z izročilno pogodbo izročila svoji sedaj že pokojni hčerki A.Z., po njej pa jo je podedoval S.Z., je propadla in ni primerna za bivanje. Ker S.Z. svojih obveznosti ne izpolnjuje, je pravica do preužitka zgolj papirnata.

Pritožba je utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri odločanju o pravici in višini invalidskega dodatka, določbe ZVojI razlagati z določbami ZDoh, je pravilno le glede razlage, kateri dohodki in prejemki so viri dohodnine, in razlage, od katerih prejemkov v denarju se ne plačuje davek od osebnih prejemkov kot podvrsta dohodnine. Za ugotovitev, ali posamezen prejemek vpliva na pravico in višino invalidskega dodatka, pa je po presoji pritožbenega sodišča potrebno določbo 46. člena ZVojI razlagati v povezavi z določbami drugih členov tega zakona, ki urejajo pravico do invalidskega dodatka, in pri razlagi upoštevati tudi namen, za katerega se daje invalidski dodatek. Glede na 41. člen ZVojI se namreč invalidski dodatek daje zato, da se upravičencu zagotovi reden prejemek v denarju za njegovo preživljanje in tudi za preživljanje njegovih vzdrževanih družinskih članov. Ob takšni razlagi pa se po določbah 46. in 47. člena ZVojI upoštevajo vsi redno prejeti dohodki in prejemki v naravi in denarju, ki so obdavčljivi z dohodnino, in osebni prejemki, ki sploh niso obdavčljivi, razen tistih, ki so izrecno izvzeti.

Tudi razlaga sodišča prve stopnje, da je potrebno v obravnavani zadevi izročnino presojati kot kupnino, ni pravilna. Iz izročilne pogodbe, ki je v upravnih spisih, izhaja, da sta z njo pogodbeni stranki dogovorili takojšnjo izročitev premoženja in zelo natančno uredili dolžnost dosmrtnega preživljanja tožnice, saj sta dogovorili pravico do brezplačnega dosmrtnega stanovanja in hrane pri skupni mizi in skledi, do potrebne oskrbe v starosti in v bolezni, do mesečnega denarnega zneska in letnih in dnevnih pripadov pridelkov v naravi. Volja pogodbenih strank torej ni bila izročiti premoženje za kupnino, ampak določiti protivrednost za njegovo izročitev v obliki preužitka, to je pravice tožnice, da od prevzemnice oziroma od vsakokratnega lastnika tega premoženja zahteva izpolnjevanje dogovorjenega dosmrtnega preživljanja.

Glede na takšno pravno razlago je pravilno stališče tožene stranke, da je s pogodbo dogovorjen preužitek šteti za redni osebni prejemek iz naslova preživljanja. Ker tovrstni redni prejemki po določbi 2. odstavka 47. člena ZVojI niso izrecno izvzeti, po presoji pritožbenega sodišča tudi s pogodbo dogovorjen preužitek vpliva po določbah ZVojI na pravico in višino invalidskega dodatka. Prenehanje prejemanja preužitka oziroma njegovo preoblikovanje v prejemanje redne mesečne denarne rente ali v kakšen drug reden oseben prejemek v naravi, pa so okoliščine, ki vplivajo na pravico in višino invalidskega dodatka, če je v postopku ugotovljeno, da jih je šteti za spremembo v višini prejemkov, ki se upošteva v skladu z določbami 51. in 73. člena ZVojI. Sprememba v višini prejemkov, ki vpliva na pravico in višino invalidskega dodatka, se ugotavlja v postopku, ki ga uvede pristojni organ prve stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 91. člena ZVojI. V tem postopku je glede na določbo 90. člena ZVojI, ki napotuje na uporabo določb splošnega upravnega postopka, potrebno ugotoviti vsa odločilna dejstva. Navedeno pa pomeni, da se na spremembo v višini prejemkov ni mogoče sklicevati le z navajanjem okoliščin, ampak je potrebno ugotoviti, da je zaradi takšnih okoliščin prišlo do spremembe v prejemkih, ki jih oseba redno prejema v denarju ali naravi. Po določbi 1. odstavka 47. člena ZVojI se namreč za prejemke, ki vplivajo na pravico in višino invalidskega dodatka, štejejo le takšni, ki jih oseba redno prejema v denarju ali v naravi.

V obravnavani zadevi je tožnica že v upravnem postopku navajala, da navedene mesečne denarne rente ne prejema. Ker se tožena stranka do teh navedb ni opredelila, v upravnem postopku pa tudi ni bilo ugotovljeno odločilno dejstvo, ali se navedeni sklep Okrajnega sodišča v Trbovljah sploh izvršuje, pritožbeno sodišče ne more pritrditi toženi stranki, da je za spremembo v višini prejemkov šteti izdajo navedenega sklepa.

Zaradi napačnega uporabe materialnega prava, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovoljeno. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje o pravici in višini invalidskega dodatka na seji, na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Ker je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo v nov postopek.