VSRS Sklep I Up 34/99

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Mariboru, št. U 1435/96-14 z dne 27.10.1998 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 16.8.1996, s katero je ta zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je ocenila, da obstajajo razlogi iz 8. točke 1.

odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka izvedla dokazni postopek v skladu z napotili in mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v tej zadevi enkrat že odločilo s sodbo U 901/92-9 z dne 14.10.1993. Dokazi, izvedeni pred toženo stranko v kontekstu splošno znanih dogodkov, ki so se odvijali na območju G.R. med agresijo na Republiko Slovenijo, nedvomno potrjujejo tožnikovo sodelovanje s pripadniki JA in zvezne carinske uprave. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da gre za delovanje zoper interese Republike Slovenije. S tem so v skladu s 7. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju Uredba) podani razlogi iz 8. točke 1.

odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 13/94, v nadaljevanju ZDRS). Zato je tožena stranka na podlagi diskrecijske pravice iz 3. odstavka 40. člena ZDRS pravilno odločila, ko je vlogo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnila.

ZDRS v 1. odstavku 40. člena določa, da pridobijo državljanstvo Republike Slovenije državljani druge republike, ki so imeli na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in da tukaj tudi dejansko živijo, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vložijo vlogo za pridobitev državljanstva. Tretji odstavek 40. člena ZDRS pa določa, da se, ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena, vloga za pridobitev državljanstva lahko zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Po tej določbi se osebe ne sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če bi njen sprejem predstavljal nevarnost za varnost ali obrambo države. Z Uredbo pa so določena merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev tudi iz 8. točke 1.

odstavka 10. člena ZDRS.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. V pritožbi in dopolnitvi pritožbe navaja, da je sodišče, kljub njegovi zahtevi, izdalo sodbo brez glavne obravnave, to pa je vplivalo na pravilnost odločitve. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo upoštevano načelo kontradiktornosti. Pričanje PUO S., g. R., pred upravnim organom, je bilo podano brez zagotovitve minimalnih procesnih pogojev po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Priča R. je podal izjavo 28.3.1995, z njeno vsebino pa se ni seznanil oziroma ni mogel navajati dejstev in okoliščin, ki bi dokazovale nasprotno. Niti upravni organ niti sodišče prve stopnje nista v razlogih presodila nasprotujočih izpovedi zaslišanih prič, sam pa tudi ni imel možnosti, da se z njimi sooči. Ne v odločbi tožene stranke ne v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi, zakaj se ni poklonila vera izjavam prič F.M. in O.K. Niso se zaslišale priče, ki jih je predlagal in ki bi lahko izpovedale, da ni imel nobenih stikov s P. in vojaki JLA, ter predsednikom občine A.V., kot mu to očita zaslišana priča S., s katerim sta bila v osebnem sporu že pred letom 1991. V razlogih ni navedeno, zakaj je bil zavrnjen njegov dokazni predlog o zaslišanju prič, ki jih je predlagal. Dokazi so se izvajali enostransko, zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Obremenilne informacije o njem so izmišljene, sam postopek pa je posledica osebne zamere. V postopku pred sodiščem prve stopnje je ponovno predlagal neposredno izvedbo dokazov. Za vsako pričo je navedel, kaj bi lahko izpovedala, vendar sodišče, ne glede na to, ocenjuje, da ni dvoma o tem, da je sodeloval pri agresiji na Republiko Slovenijo. Tako mu je bila odvzeta vsakršna možnost, da bi na zakonit način negiral izjave prič, ki so bile zaslišane. Sodišče prve stopnje svojega stališča o tem, ali so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ni ustrezno utemeljilo. V razlogih tudi niso vsebovani elementi predvidevanja, kako bi ravnal v prihodnje.

Z opustitvijo glavne obravnave je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Sodišče bi mu moralo omogočiti sodelovanje v postopku. Navaja še, da v svojem življenju ni trpel krivic in je imel vedno za najvišjo vrednoto poštenje in zaupanje, na stara leta pa je zaradi svojega porekla doživel najhujša ponižanja in premoženjske probleme. Kršene so mu temeljne človekove pravice, predvsem pa pravica do bivanja in življenja skupaj z njegovo družino, ženo in otroci. V Sloveniji živi od leta 1960. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma jo ustrezno spremeni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Zavrnitev sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije temelji na 3. odstavku 40. člena ZDRS. Po navedeni določbi lahko upravni organ, če ugotovi, da obstajajo razlogi iz 8. točke 1.

odstavka 10. člena tega zakona (nevarnost za varnost ali obrambo države), po prostem preudarku odloči, ali bo osebo sprejel v državljanstvo ali ne. Namen navedene določbe je bil omogočiti upravnim organom, da zavrnejo sprejem v državljanstvo Republike Slovenije tistim osebam, ki so sodelovale v agresiji na Republiko Slovenijo oziroma so delovale zoper njo.

Uredba v 7. členu taksativno našteva, kdaj je nedoločen zakonski pogoj (nevarnost za varnost države) po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS podan. Čeprav je po 7. členu Uredbe dovolj že utemeljen sum, da je bila oseba udeležena pri dejavnostih, navedenih v posameznih alineah tega člena, morajo biti dejstva in okoliščine o tem vendarle v toliki meri konkretizirane, da jih je mogoče preveriti. Obstoj indicev pa mora biti ugotovljen z dokaznimi sredstvi po pravilih ZUP. Iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov v tem primeru to ne izhaja. Pri presoji odločb, izdanih po prostem preudarku, sodišče preverja, ali je odločitev na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja v skladu z namenom in v mejah zakonskega pooblastila. Vendar pa mora biti za presojo pravilne uporabe prostega preudarka iz odločbe upravnega organa jasno razvidno dejansko stanje stvari, z dokazi, ki utemeljujejo obstoj ugotovljenih dejstev, razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov, še posebej, ko gre za presojo nasprotujočih si dokazov, ter razlogi, ki so, glede na ugotovljeno dejansko stanje, v konkretnem primeru narekovali oceno, da bi sprejem tožnika v državljanstvo pomenil nevarnost za varnost države.

Kot izhaja iz upravnih spisov izpodbijana odločba, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za sprejem v državljanstvo, tudi ob ponovnem odločanju, ne vsebuje presoje izvedenih dokazov v smislu 2. odstavka 209. člena ZUP, ki bi bila, po presoji pritožbenega sodišča, potrebna tudi zato, ker je tožnik dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo ugoditvi sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, v celoti zanikal.

Glede na navedeno je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje, ki je sledilo razlogom izpodbijane odločbe tožene stranke, odločilo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku. Čeprav je tožnik s tožbo zahteval, da sodišče prve stopnje odloči po opravljeni glavni obravnavi, je odločilo brez glavne obravnave. Ker je to, po presoji pritožbenega sodišča, vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, je s tem, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 4.

odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.

50/97, 65/97, 70/2000, v nadaljevanju ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.