VSRS Sklep I Up 98/2000

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 192/99-46 z dne 12.11.1999 se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 10.9.1996, s katero je tožena stranka investitorju ... d.o.o., izdala lokacijsko dovoljenje za gradnjo bencinskega servisa v N.G., na parc. št. 228, 234/2, 455 in 457/2, vse k.o. R.d. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da je tožbo tožeče stranke prvič zavrglo s sklepom št. U 1491/96-18 dne 4.12.1998, ki ga je vrhovno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek z napotilom, naj od tožnika v skladu z določbo 29. člena ZUS zahteva odpravo pomanjkljivosti tožbe. Z dopolnitvijo tožbe, s katero je tožnik zatrjeval, da je prizadet v pravici do zdravega okolja, je v novem postopku štelo, da je izkazal pravni interes za vložitev tožbe, nato pa je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. Navedlo je, da iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka izdala investitorju lokacijsko dovoljenje za gradnjo bencinskega servisa v N.G., katerega sestavni del je lokacijska dokumentacija, ki vsebuje vse, kar je predpisano v drugem odstavku 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93 - ZUN), tako tudi poročilo o vplivih na okolje (december 1995). Iz soglasja Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije izhaja, da so bili pri načrtovanju upoštevani vsi potrebni zdravstveni in sanitarno - tehnični predpisi ter preventivni varstveni predpisi v zvezi z zagotavljanjem zdravja in normalnih življenjskih razmer. Zato sodišče ni moglo sprejeti trditve, da bo obravnavani poseg prekomerno onesnaževal ozračje. Ker je tožnik prekomerno onesnaženost zraka dokazoval s predložitvijo študije, ki se ne nanaša na obravnavani bencinski servis, v upravnih spisih pa za to tožnikovo trditev ni podlage, po presoji sodišča do prekomernega onesnaževanja ozračja v življenjskem okolju tožnika ne bo prišlo. Prvostopno sodišče je tudi zavrnilo tožnikove ugovore o kršitvi ustavne pravice do zdravega okolja in pravic iz 15. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO). Po 72. členu Ustave Republike Slovenije ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja. Ta pravica nalaga dolžnost vsakomur, da pri uresničevanju svojih pravic ne posega vanjo preko predpisanih ali dovoljenih meja. Ker se dovoljenja za posege v okolje izdajajo v upravnem postopku, so v 4. odstavku 15. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 - ZVO) opredeljeni kriteriji, po katerih se določajo stranski udeleženci, ki imajo pravico udeleževati se postopka za izdajo dovoljenja za posege v okolje. Ker iz podatkov upravnih spisov izhaja, da niti tožnikove nepremičnine in niti tožnik v poročilu o vplivih na okolje ni naveden kot oseba iz 6. točke 56. člena ZVO, tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dolžna tožnika obravnavati kot stranko v upravnem postopku.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Trdi, da je predložil sodišču dokaze, ki v postopku za izdajo izpodbijanega lokacijskega dovoljenja niso bili izvedeni, vendar je njihova izvedba nujna za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Dokazi, ki pa so bili izvedeni, so napačno presojeni. Kljub temu je upravno sodišče odločalo na seji senata, kar je vplivalo oziroma bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Nerazumljiv je izrek sodbe, ker ni navedeno, katera tožba in kateri tožbeni zahtevek se zavrne. Tožnik je za zatrjevano prekomerno onesnaženost zraka predložil študijo, ki pa se po oceni sodišča prve stopnje ne nanaša na obravnavani bencinski servis. Ta študija bi po njegovem mnenju morala biti upoštevana že v postopku za izdajo obravnavanega lokacijskega dovoljenja. Ker to ni bilo storjeno, bi moralo ta dokaz izvesti sodišče prve stopnje na glavni obravnavi. Iz študije namreč izhaja, da je zrak v Rožni dolini prekomerno onesnažen že zaradi prisotnosti dveh bencinskih servisov na zelo majhnem prostoru. Enako je R.d. oziroma njen predel, kjer tožnik prebiva, podvržena prekomernemu hrupu. Lokacija še tretjega servisa v takem okolju zato nedvomno ni primerna. S stališča varstva okolja in zagotavljanja zdravja ter normalnih življenjskih razmer je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja nujno, da se opravi kompleksna študija za vse tri bencinske servise. Mnenje zdravstvenega inšpektorata, na katerega se opira izpodbijano lokacijsko dovoljenje, je parcialno, nanaša se izključno na obravnavni servis, ne upošteva pa obstoječega stanja onesnaženosti in hrupa. Sodišče ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U I-298/95-10 z dne 27.2.1997 o razveljavitvi družbenega plana v delu, ki se nanaša na prostorske sestavine v zvezi s spornim bencinskim servisom.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka trdi, da so pritožbene navedbe netočne in neutemeljene. Po njenem mnenju je sodišče pravilno odločilo, ker je tožbo v celoti zavrnilo. Sporno lokacijsko dovoljenje je izdano v skladu s pogoji lokacijske dokumentacije, ker se območje, na katerem je lociran bencinski servis, urejuje s prostorskimi ureditvenimi pogoji za posege v prostor na širšem mestnem območju N.G. Ob izdaji tega lokacijskega dovoljenja so bili planski akti in prostorsko ureditveni pogoji veljavni.

Prizadeta stranka (investitor) in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnikov ugovor, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe ustavnega sodišča o razveljavitvi občinskih družbenih planov, je utemeljen.

Po 2. odstavku 54. člena ZUN se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Lokacijska dokumentacija se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih in drugih podatkov, navedenih v 1. odstavku 55. člena ZUN. S prostorskimi izvedbenimi akti (med katere ZUN uvršča tudi prostorske ureditvene pogoje) se ob upoštevanju usmeritev dolgoročnega plana podrobneje obdelajo v srednjeročnem družbenem planu sprejete odločitve o graditvi, širitvi in prenovi naselij ter drugih posegov v prostor (22. člen ZUN). Po določbah 44. člena ZUN pa, če se spremenijo sestavine srednjeročnega plana, ki se nanašajo na sprejeti prostorski izvedbeni akt, je treba tak akt preveriti. Če rešitve v njem niso več v skladu s spremembami, se prostorski izvedbeni akt ne sme izvajati, dokler se ne uskladi. Občina z odlokom ugotovi, kateri deli posameznih prostorskih izvedbenih aktov se ne morejo izvajati iz navedenih razlogov, dokler se ne uskladijo.

Navedene določbe pomenijo, da bi bila podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja le lokacijska dokumentacija, ki bi temeljila na prostorsko ureditvenih pogojih, usklajenih s prostorskimi sestavinami srednjeročnega družbenega plana in dolgoročnega družbenega plana občine.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na širšem mestnem območju N.G. (Uradno glasilo, št. 8/93 - PUP), sporno pa je, če je navedeni PUP usklajen z družbenimi plani občine , ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-298/95-10 z dne 27.2.1997 razveljavilo 3. člen Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Nova Gorica (Uradno glasilo občin A., N.G. in T., št. I/87, 3/90, 1/93) in srednjeročnega plana Občine N.G. (Uradno glasilo občin A., N.G. in T., št. 7/87, 3/90, 1/93) za območje nove Mestne občine N.G. (Uradno glasilo občin A., N.G. in T., št. 9/95), in sicer je v 1. točki V. poglavja razveljavilo besede "bencinskih servisov R.d. III., A. I. in II.". V obrazložitvi odločbe je ustavno sodišče navedlo, da je razveljavljeni del odloka uvajal nove posege in spreminjal pogoje za črpalko R.d. III.

Če ustavno sodišče razveljavi protiustaven ali nezakonit splošen akt, se na podlagi tretjega odstavka 45. in 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) ta ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Ker o izpodbijanem lokacijskem dovoljenju še ni bilo pravnomočno odločeno, navedena odločba ustavnega sodišča vpliva na uporabo PUP, dokler ta ni usklajen z občinskimi družbenimi plani. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali ima sporno lokacijsko dovoljenje podlago v PUP, ki je usklajen s srednjeročnim in dolgoročnim družbenim planom občine, ni imelo podlage za svojo odločitev.

Zato je pritožbeno sodišče že zaradi tega tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS.