VSRS Sklep I Up 48/99

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1900/98-2 z dne 16.12.1998.

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožečih strank zoper 2. točko izreka odločbe tožene stranke, št. U-I-12/98 z dne 8.10.1998, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 82/98 z dne 4.12.1998, o oceni ustavnosti 3. odstavka 3. člena Zakona o načinu glasovanja in o ugotavljanju izida glasovanja na referendumu o volilnem sistemu (Uradni list RS, št. 57/96). Po presoji prvostopnega sodišča izpodbijani del odločbe tožene stranke, ki jo s tožbo v upravnem sporu izpodbija tožeča stranka, ni posamični akt, o čigar zakonitosti odloča sodišče v upravnem sporu (2. točka citirane odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije: Na podlagi poročila Republiške volilne komisije o izidu glasovanja na referendumu o volilnem sistemu, ki je bil 8.12.1996, ustavno sodišče v skladu z ugotovitvijo iz 1. točke izreka te odločbe ugotavlja, da je bil na tem referendumu izglasovan predlog, vsebovan v referendumskem vprašanju, postavljenem na zahtevo 43.710 volilk in volilcev).

Izpodbijani del odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije se namreč ne nanaša na pravice oziroma pravne koristi posameznih subjektov, temveč na nedoločen krog posameznikov, kar pomeni, da ima pravne učinke splošnega pravnega akta; tak akt pa ne more biti predmet upravnega spora. Po ugotovitvi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je prvostopno sodišče zavrglo tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. To pa je eden izmed razlogov, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (2. odstavek 34. člena ZUS), po katerem mora sodišče s sklepom zavreči tožbo, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Ker je torej prvostopno sodišče moralo zavreči tožbo že iz navedenega razloga, se niti ni spuščalo v presojo aktivne oziroma pasivne legitimacije ne tožeče in ne tožene stranke, niti tožbenih ugovorov, ker le-ti na odločitev, po mnenju prvostopnega sodišča, ne morejo vplivati.

Tožeče stranke v pritožbi ponavljajo tožbene navedbe. Pri tem pa še dodajajo: Če Vrhovno sodišče Republike Slovenije soglaša s stališčem v tožbi, da sodno varstvo preko smiselne uporabe Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ) ni možno, mu zato predlagajo, da tako zakonsko ureditev iz tožbenih razlogov izpodbija pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije kot neskladno z ustavo. Menijo, da bi bilo nedopustno, da zoper hude kršitve ustavnih pravic in hude kršitve zakonitosti postopka odločanja ne bi bilo v pravnem sistemu nikakršnega pravnega varstva, če bi take kršitve storilo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Najnovejši primer Lordske zbornice v Združenem kraljestvu, ki je prvič v svoji večstoletni zgodovini dovolila pritožbo zoper neko lastno odločitev in jo razveljavila, ker je bila plod hude procesne napake, jasno kaže, da v takih izjemnih primerih rešitve ni mogoče pričakovati od morebitne spremembe zakonodaje, ampak, da jo je v pravni državi dolžna in sposobna zagotoviti najvišja sodna oblast sama, to pa je pri nas Ustavno sodišče Republike Slovenije. Zato Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije kot pritoženemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep prvostopnega sodišča odpravi in zadevo odstopi neposredno v reševanje Ustavnemu sodišču Republike Slovenije. Za primer, da bi se ustavno sodišče pri tem odločanju postavilo na drugačno stališče od britanske Lordske zbornice, torej na stališče, da najvišje sodišče svojih odločitev nikoli ne more spremeniti, pa dajejo pobudo za oceno ustavnosti Zakona o ustavnem sodišču, ki niti za primere hudih procesnih kršitev, saj izrecno, ne predvideva nobenega pravnega sredstva zoper odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, o katerem bi seveda lahko odločalo ustavno sodišče samo. V tem primeru bi po njihovem mnenju Ustavno sodišče Republike Slovenije dokončno odločitev o njihovi ustavni pritožbi moralo odložiti, dokler ne bi odločalo o utemeljenosti njihove pobude. Kolikor bi prišlo do odstopa zadeve Ustavnemu sodišču Republike Slovenije na podlagi smiselne uporabe 109. člena ZVDZ in kolikor bi pri tem šteli, da bi po smiselni uporabi bili upravičeni do take pritožbe le predlagatelji drugih referendumskih vprašanj in ne tudi vsak volilec, vlagajo na Ustavno sodišče Republike Slovenije še pobudo za oceno ustavnosti tistih določb ZVDZ, ki pravico pritožbe na Ustavno sodišče Republike Slovenije omejujejo na neizvoljene kandidate.

Tožena stranka na pritožbo zoper izpodbijani sklep ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S citirano odločbo z dne 8.10.1998 je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločalo o ustavnosti 3. odstavka 3. člena Zakona o načinu glasovanja in o ugotavljanju izida glasovanja na referendumu o volilnem sistemu (Uradni list RS, št. 57/96) in je ugotovilo, da je ta določba v skladu z ustavo, če se razlaga tako, da je izglasovan predlog, za katerega je glasovala večina volilcev, ki so glasovali pri tem referendumskem vprašanju (1. točka izreka navedene odločbe). V zvezi s tem je v 2. točki izreka navedene odločbe ugotovilo, na podlagi poročila Republiške volilne komisije o izidu glasovanja na referendumu o volilnem sistemu, ki je bil 8.12.1996, in sicer v skladu z ugotovitvijo iz 1. točke izreka te odločbe, da je bil na tem referendumu izglasovan predlog, vsebovan v referendumskem vprašanju, postavljenem na zahtevo 43.710 volilk in volilcev.

Ti dve odločitvi Ustavnega sodišča Republike Slovenije v navedeni odločbi (1. in 2. točka izreka te odločbe) imata podlago v določbi 1. alinee 1. odstavka 160. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri Ustavno sodišče Republike Slovenije odloča o skladnosti zakonov z ustavo. Zoper taki odločitvi pa ni mogoče, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, sprožiti upravnega spora, saj ne gre niti za upravni akt, kot tudi ne za posamični akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (glej 157. člen Ustave Republike Slovenije in 1. člen ZUS).

Zato je prvostopno sodišče pravilno zavrglo tožbo tožečih strank na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Podana je tudi možnost zavržbe tožbe po 1. točki 1. odstavka 34. člena ZUS, da odločanje o konkretnem sporu ne spada v sodno pristojnost, glede na to, da zoper odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, v zvezi z njegovo pristojnostjo po 1. alinei 1. odstavka 160. člena Ustave Republike Slovenije, da odloča o skladnosti zakonov z ustavo, ni nadaljne sodne poti. To pa ne vpliva na pravilno in zakonito odločitev prvostopnega sodišča.

Prvostopno sodišče se tudi utemeljeno ni spuščalo v presojo aktivne oziroma pasivne legitimacije ne tožeče in ne tožene stranke, niti tožbenih ugovorov, ker le-ti na odločitev ne morejo vplivati.

Predlog tožnikov, da naj pritožbeno sodišče posreduje njihovo pobudo za presojo ustavnosti Zakona o ustavnem sodišču in ZVDZ Ustavnemu sodišču Republike Slovenije, pritožbeno sodišče ni moglo sprejeti, saj tako pobudo lahko po 2. odstavku 162. člena Ustave Republike Slovenije dajo same tožeče stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi s 1. odstavkom 57. člena in 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep prvostopnega sodišča.