162. člen URS

V primeru posrednega zastopanja je carinski dolžnik, poleg deklaranta, tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo, pri čemer sta oba solidarno zavezana k plačilu carinskega dolga.

Če je iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu Zakona o azilu, se njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku.

Na podlagi pozitivno-pravne ureditve po 1. odstavku 48. člena ZUstS stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997 in prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah Ur 42/96 z dne 2. 2. 1996 in Ru 30/96 z dne 5. 11. 1996 sodišče izpeljuje, da je od okoliščin vsakega konkretnega primera odvisno, ali je posamičen akt, izdan na podlagi zakonske odločbe, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, nezakonit ali ne. V vsakem takem primeru je ključna relevantna okoliščina za presojo tega vprašanja razlog, zaradi katerega Ustavno sodišče določbe ni razveljavilo, ampak je le ugotovilo njeno neskladje z Ustavo, in vprašanje, v katerem delu oziroma v katerem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe. Iz tega stališča Ustavnega sodišča nedvoumno izhaja, da bi morala odločba o razrešitvi vsebovati t.i. nekrivdne razloge, ki so v zagotavljanju teamskega dela in izogibanju konceptualnih neskladij med ministrom in položajnim uradnikom ter v vzpostavljanju odgovornosti ministra za stanje na predmetnem področju.

Če so izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi molka tožene stranke in je tožba upravičena, ji sodišče prve stopnje v upravnem sporu ugodi in pod pogoji iz 1. oziroma 5. odstavka 61. člena ZUS samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen akt naj izda. Prvostopno sodišče je torej odločilo pravilno in zakonito, ko je toženi stranki naložilo, naj v zadevi odloči v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe.

Iz navedenega je razvidno, da se 8. točka izreka odločbe ustavnega sodišča nanaša tudi na osebe, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi ZTuj. Zato sodi tudi tožnica med osebe, za katere ta točka izreka nalaga izdajo dopolnilnih odločb po uradni dolžnosti, k odločbam o pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje.

Pogodba o trajnem preživljanju, s katero se je sestra tožeče stranke zavezala, da bo mesečno prispevala za preživljanje tožeče stranke, ne pomeni dokaza o trajnem viru sredstev za preživljanje, saj sestra po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni dolžna preživljati tožeče stranke in takšna pogodba tudi ne bi bila iztožljiva.

Odločitve Ustavnega sodišča RS, ki se nanašajo na presojo zakonitosti in ustavnosti, ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ker ne gre za upravni ali posamični akt, pa tudi to odločanje ne sodi v sodno pristojnost.