VSRS Sodba I Up 379/2000

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. 1025/99-16 z dne 23.2.2000.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo M.L, z izpodbijanim sklepom pa je tožbo B.L. zavrglo. Zavrnjena je bila tožba zoper odločbo tožene stranke z dne 28.5.1999, s katero je bila zavrnjena pritožba M.L. zoper odločbo Upravne enote B. z dne 6.9.1996. Z njo je bilo izdano lokacijsko dovoljenje M.S. za dozidavo in nadzidavo stanovanjske hiše ter spremembo namembnosti gospodarskega poslopja v stanovanjske prostore, na zemljišču parc. št. 293/1 k.o. B., pod pogoji, navedenimi v dovoljenju. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema navedbe tožene stranke, ki se sklicuje na 2. odstavek 54. člena in 1.

odstavek 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84, 37/85, 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, ZUN), po katerih se lokacijsko dovoljenje za objekte na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, ta pa se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih. Navaja, da konkretna lokacija leži v območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine B. (Uradni list SRS, št. 38/87 in 25/88 ter Uradni list RS, št. 29/96). Poseg je v skladu s 6. členom, ki na predmetni lokaciji dovoljuje tudi adaptacije, dozidave, nadzidave, vzdrževalna dela na objektih in napravah in preureditev obstoječih objektov. Skladen je tudi s 1. odstavkom 17. člena, po katerem v splošnem dozidava ne sme presegati 30 % površine obstoječe stavbe, kar je v obravnavanem primeru razvidno iz situacijskega načrta lokacijske dokumentacije. O posegu je bilo pridobljeno poprejšnje soglasje požarne in sanitarne inšpekcije ter na ugovore tožnice še dodatna mnenja zdravstvenega inšpektorata, iz katerih pa izhaja, da predvideni poseg ne bo poslabšal njenih bivalnih pogojev. V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi morala biti v postopku opravljena ustna obravnava z ogledom, je sodišče na podlagi upravnih spisov ugotovilo, da sta bila tožnika v zvezi s spornim posegom dne 21.6.1996 vabljena na upravni organ ter tam seznanjena z vlogo za poseg in lokacijsko dokumentacijo. Tožnica je torej imela možnost v postopku sodelovati in v njem varovati svoje pravice. Ogled kot dokazno sredstvo pa opravi upravni organ tedaj, kadar je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za razjasnitev bistvenih okoliščin potrebno, da si stvar neposredno ogleda uradna oseba, ki postopek vodi (194. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP/86). Glede na že navedeno dopolnjevanje dokaznega postopka z mnenji strokovnih institucij sodišče prve stopnje nima nikakršnih pomislekov glede pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Glede navedbe, da je inšpekcijski organ ugotovil, da gre za nedovoljen poseg, je sodišče pojasnilo, da je inšpekcijski postopek drug postopek kot postopek izdaje lokacijskega dovoljenja. Inšpektor ugotavlja, ali se poseg opravlja na podlagi in v okviru izdanega dovoljenja. V lokacijskem postopku pa se ocenjuje primernost umestitve objekta v prostor in z lokacijskim dovoljenjem dovoljujejo dejanja, ki so pretežno določena s tehničnimi predpisi. Zato ugotovitev inšpektorja ne pomeni tudi, da niso izpolnjeni pogoji, ki se presojajo v lokacijskem postopku. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) tožbo M. L. kot neutemeljeno zavrnilo. Tožbo B.L. pa je moralo sodišče zavreči, ker ta tožnik ni vložil pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, zato z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v njegove pravice. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila le o pritožbi prve tožnice.

Tožnika se pritožujeta po vsebini le zoper sodbo. V pritožbi navajata, da je v upravnem postopku načelo zaslišanja stranke (8. člen ZUP) predvsem dolžnost, da se da stranki možnost pred izdajo odločbe seznaniti se z rezultatom ugotovitvenega postopka in izjaviti se o dejstvih ter okoliščinah, pomembnih za odločbo, ter s tem možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Dne 21.6.1996 sta pri upravnem organu podala pripombe na zapisnik, ki pa jih upravni organ ni upošteval. Upravni organ bi moral razpisati ponovno ustno obravnavo, tokrat na kraju samem, in jima dati možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbo zoper izpodbijano sodbo in sklep sta sicer podpisala oba tožnika, vendar pritožbeno sodišče šteje, da se je zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o njeni tožbi, pritožila tožnica, zoper sklep o zavrženju njegove tožbe pa tožnik. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno postopalo, ko je zavrglo tožbo B.L. in je za to navedlo pravilne razloge.

Pritožbeno sodišče je obravnavalo pritožbo B.L. le v tem obsegu. Ker tožnik glede izpodbijanega sklepa ne navaja nič konkretnega, po presoji pritožbenega sodišča pa tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, tožnik s pritožbo zoper sklep ni mogel uspeti.

Tudi o tožničini tožbi je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi razlogi in jih ne ponavlja.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi moral upravni organ tožnikoma po njunem zaslišanju ponovno dati možnost, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožnika sta bila v upravnem postopku zaslišana in jima je bila s tem dana možnost, da se izjavita o sosedovi gradnji. Edini konkretni ugovor, ki sta ga podala pri zaslišanju, je bilo osenčenje vrta. Zdravstveni inšpektor je v upravnem postopku izdal dvoje pozitivnih poprejšnjih soglasij za izdajo lokacijskega dovoljenja. Dne 11.6.1996 je podal poprejšnje soglasje brez pogojev. Po zaslišanju tožnikov pa je upravni organ preko zdravstvenega inšpektorja ponovno preveril pogoje javnopravnega značaja. Zdravstveni inšpektor je dne 4.9.1996 po pridobitvi mnenja Zavoda za zdravstveno varstvo N.m., ki je opravil ustrezne meritve vplivov predmetne gradnje na zemljišče tožnikov, ponovno podal pozitivno poprejšnje soglasje za izdajo izpodbijanega lokacijskega dovoljenja. Ker se torej dejansko stanje po zaslišanju tožnikov glede pogojev javnopravnega značaja ni spremenilo, ponovno zaslišanje tožnice v upravnem postopku ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. O teku ugotovitvenega postopka odloča glede na okoliščine posameznega primera uradna oseba, ki vodi postopek (142. člen ZUP/86). Tudi o tem, kdaj oziroma, ali se opravi ogled na kraju samem, odloča uradna oseba (194. člen ZUP/86). Zato tožnica s svojimi pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na zaslišanje strank in na ogled na kraju samem, ne more uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, v skladu s 73. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.