VSRS Sodba U 807/96

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi zavezane stranke Slovenskega odškodninskega sklada, odpravila odločbo Sekretariata za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine K. z dne 26.12.1994 in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek in odločanje. Upravni organ prve stopnje je namreč po pritožbi zavezanca Slovenskega odškodninskega sklada zoper odločbo z dne 1.3.1994 na podlagi 236. člena ZUP nadomestil II. točko te odločbe in z novo odločbo z dne 26.12.1994 ponovno priznal tožnici odškodnino v višini 5.901.254 SIT za solastninski delež do 1/2 podržavljenih nepremičnin parc. št. 2/2, 4/2, 4/1, 5, 10, 11, 13, 17/3, 18/2, 19/2, 48, 49, 50, 51, 54, 55, 145/2, 146, 147, 148 in 651 (brez navedbe k.o.), katerih vrnitev ni dopustna iz razloga po 3. odstavku 16. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nadaljnji - ZDen). Odškodnino mora izplačati zavezanec v obveznicah z obrestmi po ZDen. Iz obrazložitve odločbe z dne 26.12.1994 izhaja, da je bilo premoženje, katerega nadomestna vrednost se vrača, zaplenjeno tožničinemu pokojnem očetu L.A. z odločbo zaplembene komisije, izdane na podlagi Odloka AVNOJ. Ker tožničin oče iz razlogov iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ni dobil jugoslovanskega državljanstva, in ker se je tožnica od 28.8.1945 dalje štela za jugoslovansko državljanko, so po ugotovitvi prvostopnega organa izpolnjeni pogoji v smislu določbe 12. člena ZDen, da se tožnici prizna status upravičenke. V izpodbijani odločbi je tožena stranka pritrdila mnenju prizadete stranke v njeni pritožbi, da je bil prvostopni upravni organ dolžan ugotoviti, ali je pokojni L.A. dobil odškodnino oz. pridobil pravico do odškodnine, saj določba 2.

odstavka 10. člena ZDen izključuje vračilo podržavljenega premoženja tistim, ki so dobili plačano odškodnino od tuje države ali so do te odškodnine imeli pravico. Preveriti bi zato moral, ali je pok. oče upravičenke izpolnjeval pogoje iz Odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja, na podlagi državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 6/57) in Navodila za izvrševanje odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne demokratske Avstrije (Ur.l.FLRJ, št. 4/58), saj se je avstrijska vlada z določbo 2.

odstavka 27. člena državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije z dne 15.5.1955 zavezala, da bo dala odškodnino avstrijskim državljanom, katerih premoženje je bilo zaplenjeno ali likvidirano v Jugoslaviji. Ker je celoten postopek vodil pooblaščeni odvetnik, ki pa ni opravljal svojega dela popolnoma v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku, je zaradi tega bil položaj strank nejasen. Manjkajo tudi označbe katastrskih občin pri nepremičninah, ki jih iz razlogov 3. odstavka 16. člena ZDen ni mogoče vrniti, za katere pa je odškodnina nepravilno določena v tolarjih; odškodnina pa bi morala biti določena v skladu z določbo 1. odstavka 44. člena ZDen.

Tožnica v tožbi ponovno zatrjuje, da ima status upravičenke do denacionalizacije po 12. členu ZDen, saj njen pokojni oče ni imel možnosti pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje v Jugoslaviji, saj je umrl 7.5.1955 v Avstriji, torej pred podpisom avstrijske državne pogodbe (15.5.1955), h kateri je tedanja Jugoslavija pristopila 28.11.1955. Po njenem mnenju je pooblaščeni odvetnik lahko vodil postopek denacionalizacije, če pa je izrek odločbe nejasen, bi ga lahko popravila že tožena stranka. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter o sporu odloči s sodbo, s katero naj nadomesti izpodbijano odločbo v smislu določb 3. odstavka 39. člena in 3. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih.

Tožena stranka je v svojem odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Slovenski odškodninski sklad v svojem odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Meni, da je treba odgovoriti predvsem na vprašanje, ali bi v danem primeru morali uporabiti določbo 2. odstavka 10. člena ZDen. Poleg tega so v postopku bile še druge pomanjkljivosti, na katere je ves čas opozarjal, tako v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje z dne 1.3.1994, kot tudi v pritožbi zoper odločbo istega organa z dne 26.12.1994.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče na podlagi upravnih spisov ugotavlja, da organ prve stopnje v postopku ni ugotavljal, ali je dobil pokojni L.A., oče upravičenke, odškodnino za podržavljeno premoženje oziroma ali je pred svojo smrtjo dne 7.5.1955 izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine od Avstrije, saj bi v primeru take možnosti po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen tožnica ne bila več upravičenka do denacionalizacije.

Sodišče pri tem še opozarja na določbo 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št.

65/98), po kateri mora pristojni organ sedaj po uradni dolžnosti ugotavljati morebitni obstoj pravice do odškodnine od tuje države. Zato se sodišče v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno.

Strinjanje sodišča s stališčem tožene stranke velja tudi glede določene odškodnine. Pravilnost navedenega stališča se nanaša na način določitve odškodnine, ki ni bila določena po določbi 1.

odstavka 44. člena ZDen.

V ponovljenem postopku bo moral organ prve stopnje ugotovljene nepravilnosti odpraviti in v primeru, da ne obstojijo ovire iz 2. odstavka 10. člena ZDen, izdati zakonito odločbo za plačilo odškodnine.

Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77-ZUS). Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).