VSRS Sodba I Up 487/99

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. ... z dne 19.5.1999.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke št. ... z dne 24.2.1999, s katero je investitorju Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji, d.d. (dalje:

DARS) izdano delno enotno dovoljenje za gradnjo dela deviacij in objektov na avtocesti A Karavanke - Obrežje, na odseku Višnja Gora - Bič od km 0+000 do km 11+200 na zemljiščih navedenih v 1. točki izreka (med drugim tudi na spornem zemljišču parc. št. 115/7 k.o. D.) pod tam določenimi pogoji. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Po določbi 45.h člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, dalje: ZUN) se na podlagi lokacijskega načrta in projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo avtoceste izda enotno dovoljenje, ki vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja, predpisane v 57. členu tega zakona in gradbenega dovoljenja, določene v 37. in 41. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in RS, št. 40/94, 69/94 in 59/96, dalje: ZGO), katero nadomešča obe dovoljenji. Po 36. členu ZGO mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču in ta okoliščina je sporna. Po oceni sodišča prve stopnje je glede tega predložen ustrezen dokaz v smislu 8. točke 1. odstavka 13. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 35/95, dalje: specialni zakon), po kateri se za tak dokaz šteje tudi izjava DARS-a, da je bil izveden postopek sporazumevanja z lastnikom v skladu s tem zakonom, in predloženo potrdilo o uvedbi postopka razlastitve. Tožnika pa ne dokazujeta in niti ne zatrjujeta, da bi v postopku sporazumevanja v smislu 8. člena in 8. alinee 13. člena navedenega zakona bilo karkoli spornega in samo to je relevantno za ta postopek.

Tožnika v pritožbi uveljavljata pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ni sporno, da sta tožnika dejanska in zemljiškoknjižna lastnika obravnavanega zemljišča. Investitor ni izkazal pravice gradnje na njunem zemljišču in tudi ne drži, da je investitor izvedel predhodni postopek sporazumevanja, saj ni izkazal izvedbe postopka po 31. in 32. členu Zakona o stavbnih zemljiščih. Lastnika namreč ni predhodno seznanil glede bistvenih podatkov v "predrazlastitvenem" in v sodnem razlastitvenem postopku, zato ni mogel izkazati zatrjevane izvedbe postopka sporazumevanja s tožnikoma. Razlastitveni postopek še ni končan, zato investitor ni pridobil pravice razpolaganja z zemljiščem. Zatrjevana pravica do gradnje na zemljišču obstoja šele takrat, ko investitor pridobi zemljišče v last oziroma v uporabo na podlagi sporazuma ali razlastitvene odločbe ali pa izkaže zakonito pridobljeno posest na podlagi 37. člena tega zakona. Razlastitev zemljišča pomeni odvzem lastninske pravice, s čemer se posega v ustavno varovano pravico posameznika, zato je potrebno dosledno spoštovati vse zakonske pogoje in postopke v zvezi z razlastitvijo. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ponavlja razloge navedene v izpodbijani odločbi in poudarja, da tožnika izpodbijata postopek razlastitve obravnavane nepremičnine, ki se vodi pri pristojnem sodišču. Predlaga, da pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrne.

Državni pravobranilec in prizadeta stranka DARS na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku pridobitve gradbenega dovoljenja mora investitor med drugim predložiti dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču (1. alinea 36. člena ZGO). V obravnavani zadevi je sporno ali je investitor predložil tak dokaz za zemljišče parc. št. 115/7 k.o. D.. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tožbene ugovore v zvezi s tem in obrazložilo, zakaj meni, da je investitor predložil ustrezen dokaz. Ni sporno, da je obravnavano zemljišče z lokacijskim načrtom predvideno za gradnjo avtoceste. Postopki za pridobitev nepremičnin za gradnjo avtocest in cest, pridobitev enotnega dovoljenja za poseg v prostor in gradnjo se vodijo po predpisih s področja razlastitve, urejanja prostora in naselij, graditve objektov, kolikor cit. specialni zakon ne določa drugače (1. člen). Vsi našteti predpisi se torej uporabljajo le in toliko, če cit. specialni zakon ne določa drugače. Navedeni zakon pa po 8. členu posebej ureja postopek pridobivanja nepremičnin, potrebnih za graditev avtoceste. Zato se tožnika ne moreta uspešno sklicevati na določbo 31. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, dalje: ZSZ), ki na splošno ureja predhodni postopek pred vložitvijo predloga za razlastitev. Tožnika pa v pritožbi ne zatrjujeta in še manj dokazujeta, da predhodni postopek ne bi bil izveden v skladu z določbo 8. člena in 8. alinee 13. člena specialnega zakona. Da je pred sodiščem uveden postopek razlastitve, pa tudi sama izrecno navajata. Po določbi 8. alinee 1. odstavka 13. člena navedenega zakona pa se šteje za dokaz po 1. alinei 36. člena ZGO tudi izjava DARS-a, da je bil izveden postopek sporazumevanja z lastnikom v skladu s tem zakonom, in izdano potrdilo, da je bil uveden postopek razlastitve. S tem je bil izpolnjen pogoj iz 1.

alinee 36. člena ZGO in je lahko bilo izdano sporno dovoljenje. Glede na opisano posebno ureditev za gradnjo avtocestnega omrežja torej niti ni nujno, da bi pred izdajo dovoljenja bil končan razlastitveni postopek, ampak zadošča, da je bil uveden.

Ostale pritožbene ugovore, ki se nanašajo na razlastitev, pritožbeno sodišče ni obravnavalo, ker je to stvar razlastitvenega in ne tega postopka.

Ker glede na obrazloženo nista podana uveljavljana pritožbena razloga in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).