VSRS Sodba U 1704/95

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Centra za socialno delo Maribor št. ... z dne 20.2.1995, s katero je odločeno, da se mld. N.D. zaupa v vzgojo, varstvo in oskrbo očetu M.D. Tožena stranka po dopolnitvi postopka po organu prve stopnje z zaslišanjem "prič" o tožničinem ravnanju z mld. hčerko ugotavlja, da je tožnica neprimerno skrbela za hčerko, jo tepla in z njo grobo ravnala do te mere, da bi jo lahko poškodovala. Odločitev organa prve stopnje je tako pravilna, saj mld. hčerka potrebuje predvsem občutek varnosti, pripadnosti in sprejetosti, roditelj, ki ima otroka v varstvu, pa mora biti sposoben in pripravljen vse to zagotoviti.

Tožnica v tožbi izrecno uveljavlja tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno kršitev pravil postopka. Tožnica je na zaslišanju dne 6.9.1995 povedala, kako ocenjuje izjave "P. oziroma Pl.". Obe sta podali izjavi na zapisnik, tožnica pa ni bila s pričama soočena, čeprav je to izrecno zahtevala. V kolikor je prišlo do nasprotja med tožničino izjavo in izjavo navedenih prič, bi organ moral to nasprotje odpraviti s soočanjem vseh, ki so sodelovali v postopku. Tako bi v skladu z načelom neposrednosti bila odpravljena nerazčiščena dejanska vprašanja. V postopku tudi ni bilo posvečeno zadostne pozornosti tožničinim navedbam, da oče ni zmožen v zadostni meri skrbeti za mld. hčerko. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeta stranka M.D. na tožbo ni odgovoril.

Tožba ni utemeljena.

Po ugotovitvah organa 1. stopnje in tožene stranke je tožnica z mld. hčerko grobo ravnala, pogosto je menjavala bivališče, zaposlitve ter osebe, ki so hčerko varovale, kar jo je begalo, deklica pa je tudi močila posteljo. Glede na navedene odločilne dejanske okoliščine sodišču ne vzbujajo dvomov pavšalni tožbeni ugovori o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Tožnica namreč ne uveljavlja nobenega konkretnega ugovora, ampak se sklicuje le na zaslišanju 6.5.1995 dano oceno glede izpovedi prič M.Pl. in M.P. Na tem zaslišanju je tožnica res izpodbijala izpoved obeh prič, kar je utemeljevala zlasti z njuno starostjo, invalidnostjo M.P. (ki naj bi bila slepa na eno oko) in sporom z M.Pl. Tožena stranka je poklonila vero obema pričama in navedeni tožbeni ugovori tudi sodišču ne vzbujajo dvomov v njeno oceno, saj zatrjevane okoliščine niso takšne narave, zaradi katerih bi bilo mogoče odreči verodostojnost pričama, ki osebno v zadevi nista prizadeti. Tožnica sicer tudi zatrjuje, da oče ni zmožen v zadostni meri skrbeti za mld. hčerko, ne da bi ta ugovor konkretizirala. Toda navedeni ugovor je v nasprotju s podatki poslanih upravnih spisov in z neizpodbijano ugotovitvijo organa prve stopnje, da deklica živi pri očetu že od septembra 1994 v urejenem in stabilnem okolju, ki jo je sprejelo, zato sodišče tudi tega ugovora ni moglo upoštevati. Odločilne dejanske okoliščine so torej v zadostni meri razčiščene in pravilen je tudi sklep, da tožničino ravnanje nasprotuje koristim mld. hčerke, zato je odločitev pravilna in v skladu z določbo 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 in 1/89).

Smiselno uveljavljana kršitev pravil postopka tudi ni podana.

Tožničina trditev, da je zahtevala soočenje s pričama M.Pl. in M.P. je namreč v nasprotju z zapisnikom z dne 6.9.1995, na katerega se tožnica sklicuje, pa tudi, če bi tožnica soočenje zahtevala, opustitev soočenja stranke s pričami ne predstavlja kršitve pravil postopka. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) namreč omogoča soočenje prič, katerih izpovedi o istem dejstvu se bistveno ne ujemajo, ne predpisuje pa soočenja prič s stranko (177. in 182. člen ZUP). Možnost sodelovanja v postopku pa je tožnici bila dana, s čemer ji je bilo omogočeno braniti svoje pravice in pravne koristi (143. člen ZUP).

O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen Zakona o upravnih sporih, dalje:

ZUS/77).

Uveljavljana tožbena razloga torej nista podana, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS/77 in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS, št.

50/97). Cit. določbe ZUP in ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).