182. člen ZUP

Pravni temelj za denacionalizacijo po 8. točki 3. člena ZDen je ZNZGP, na podlagi katerega so podjetja prešla v državno last že na podlagi samega zakona, brez posebne ugotovitvene odločbe. Glede ugotavljanja obsega podržavljenega premoženja oziroma njegove vrednosti se poleg listinskih dokazov oziroma če teh ni, lahko kot subsidiarni dokaz uporabi tudi izjava stranke.

Javni listini po dokazni vrednosti odtehtata izjavo stranke, ki je bila dana na zaslišanju pred upravnim organom dne 18. 11. 1997, da se je vrnila v Slovenijo septembra 1946, ko se je ravno začela šola. V dokazno vrednost dveh javnih listin, ki okoliščino, bistveno za odločitev o reviziji, zanesljivo izkazujeta, ni mogoče dvomiti zgolj zaradi tega, ker je stranka o isti okoliščini v svojo škodo izjavila nekaj drugega. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 18. 11. 1997 ni razvidno, da je bil tožnik v zvezi z izjavo, na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, opozorjen na neskladje s podatki upravnih spisov (predvsem potrdila Arhiva RS, ki je ob zaslišanju nedvomno že bilo del spisov) in na njene možne posledice v pogledu izida upravnega postopka (1. odstavek 5. člena in 14. člen ZUP). Takšne izjave zato ni mogoče obravnavati kot dokazilo, da dejstva, ki jih navajata javni listini (potrdilo UE A z dne 18. 11. 1997, torej istega dne kot je bil tožnik zaslišan, je imela tožena stranka ob odločanju vsekakor med upravnimi spisi), ni šteti za resnično, še zlasti ne, če se upošteva z zakonom določeno razmerje med dokazno vrednostjo javne listine (164. člen ZUP) in izjavo s

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

ZUP omogoča soočenje prič, katerih izpovedi o istem dejstvu se ne ujemajo, ne predpisuje pa soočenja prič s stranko, zato opustitev takšnega soočenja, četudi bi bilo zahtevano, ne predstavlja kršitve pravil postopka.

Odločitev sodišča je omejena z dejstveno podlago tožbe - stranke morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke (2. odst. 7. čl. ZPP). Glede na izrecno zatrjevano dejansko podlago in ob izrecni izključitvi oziroma zanikanju relevantnosti dejstev, ki jih narekujejo druge pravne podlage (ki pa so tožeči stranki očitno znane), bi sodišče v nasprotju z voljo stranke ugotavljalo dejstva, ki jih ta ne zatrjuje in bi tako odločilo o drugačnem tožbenem zahtevku, kot pa je uveljavljan. Takih pooblastil pa sodnik nima niti v okviru dolžnosti materialnega procesnega vodstva (298. čl. ZPP). Ob pomanjkanju trditev o pravno relevantnih dejstvih pa sodišče upravičeno ni izvajalo dokazov. Upravni organi morajo v upravnem postopku paziti tako na zavarovanje in uveljavitev pravic posameznikov kot tudi na javno korist (1. odst. 5. čl. ZUP). V tem postopku sta obe pravdni stranki sodelovali kot stranki v upravnem postopku (49. čl. ZUP) in sta torej lahko svoje izjave in stališča podajali v za to predvidenih procesnih oblikah (npr. 182. čl. ZUP). Izjav udeleženih strank v upravnem postopku ni mogoče šteti za izjav volje v smislu obligacijskopravnih predpisov, ki urejajo pogodbe

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.