VSRS Sodba II Ips 788/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožnika, da mu je toženka dolžna povrniti stroške revizijskega postopka, se zavrne.

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku tolarsko protivrednost zneska 8.744,71 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.1994 dalje in stroške postopka 142.515,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in to sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodba spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj se sodba razveljavi. V reviziji izvaja, da sporni škodni dogodek ne predstavlja nezgode v smislu prvega odstavka 5. člena splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb. Za nezgodo je namreč možno opredeliti samo tisto trčenje ali nalet v drevo, ki je posledica nekega zunanjega vzroka. Zunanji vzrok pa mora biti tudi glavni vzrok. V danem primeru pa je bil edini in glavni vzrok nezgode tožnikova slabost, v posledici katere se je zaletel v drevo. Za pravilno uporabo materialnega prava je potrebno pravilno ugotoviti vzrok nezgode in to v skladu s teorijami o vzročnosti, pri čemer opozarja na stališča teoretikov zavarovalnega prava dr. P. Š. in B. J.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnik, da naj se le ta zavrne. Revizija predvsem vsebuje dejanske navedbe, sicer pa je tožena Z. T. d.d. L. in ne O. L., ki je revizijo vložila.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje je dejansko stanje nesporno: dne 14.10.1993 se je tožnik kot voznik kombija zaletel v drevo in se telesno poškodoval. Vzrok zavozitve s ceste je bila tožnikova trenutna in nepredvidljiva slabost, ki ni bolezensko stanje. Sodišči nižjih stopenj sta dalje ugotovili, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o nezgodnem zavarovanju in da so njen sestavni del toženkini splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb. Iz navedenih splošnih pogojev sta ugotovili, da se šteje po prvem odstavku 5. člena splošnih pogojev za nezgodo vsak nenaden, od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje v glavnem od zunaj in naglo na zavarovančevo telo ter ima za posledico njegovo smrt, popolno ali delno invalidnost, prehodno nesposobnost za delo in podobno. Dalje sta ugotovili, da vsebujeta drugi in tretji odstavek 5. člena primeroma naštete razne dogodke, ki štejejo za nezgodo, kot so trčenje, padec, spodrsljaj in dr., četrti odstavek istega člena pa vsebuje primeroma naštete razne primere, ki ne štejejo za nezgodo kot so vse navadne, nalezljive in poklicne bolezni, bolezni zaradi psihičnih vplivov, posledice, ki nastanejo zaradi deliriuma tremensa in delovanja mamil, medvretenčnih kil in podobno.

Na podlagi takega stanja sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da predstavlja tožnikov škodni dogodek nezgodo, katere škodne posledice so krite z zavarovalno pogodbo, po kateri gre tožniku dnevna odškodnina to je za vseh 137 dni bolovanja po 63,83 DEM v tolarski protivrednosti, zaradi česar sta tožbenemu zahtevku ugodili.

Po oceni revizijskega sodišča je materialnopravna presoja sodišč druge in prve stopnje pravilna. Tudi po njegovi oceni predstavlja tožnikova nezgoda zavarovalni primer tako po določilu 898. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (po katerem mora biti dogodek, ki je predmet zavarovanja, bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov) kot tudi po prvem odstavku 5. člena splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (po katerih se šteje za nezgodo vsak nenaden, od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje v glavnem od zunaj in naglo na zavarovančevo telo ter ima za posledico njegovo smrt, popolno ali delno invalidnost, prehodno nesposobnost za delo ali okvaro zdravja, ki zahteva zdravniško pomoč). Tožnikove poškodbe so namreč po ugotovitvah nižjih sodišč posledica prometne nezgode, do katere je prišlo zato, ker je tožnik med vožnjo zapeljal s ceste in trčil v drevo. Revizijsko sodišče sprejema zaključek, da okolnost, da je tožnik zapeljal s ceste zaradi trenutne slabosti, ne jemlje nezgodi narave zavarovalnega primera, ker nezgoda ni bila namerno povzročena (člen 951 ZOR), niti ni bil tak dogodek izključen iz zavarovanja (po zavarovalni pogodbi oziroma splošnih pogojih). Tožnikova nezgoda ima vse bistvene značilnosti škodnih dogodkov v smislu 5. člena splošnih pogojev: bil je nenaden in neodvisen od zavarovančeve volje; v glavnem pa je deloval tudi od zunaj in naglo na zavarovančevo telo (trčenje z vozilom v drevo) in ga poškodoval. Ker ima tako tožnikova škoda kritje v zavarovalni pogodbi, ki jo ima sklenjeno s toženko, je ta dolžna izpolniti svoje pogodbene obveznosti (prvi odstavek 307. člena ZOR in dr.). Glede na izrecno stališče toženke, da terjatev po obsegu ni sporna (niti ni bila zato ta predmet pritožbenega postopka), revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ni moglo presojati materialnopravne pravilnosti obrestnega izreka. Ker sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo pri odločanju o temelju toženkine obveznosti pravilno uporabili, v postopkih pa nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče toženkino revizijo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).

Glede na to, da tožnikov odgovor na revizijo ni vseboval pravno tehtnih razlogov, z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo stroškovno zahtevo, nanašajočo se na revizijski postopek