VSRS Sodba II Ips 169/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora toženec priznati tožniku solastnino na nepremičnini nerazdelnih 4/5 pokojnega očeta pravdnih strank F. L. st. v stanovanjski hiši, stoječi na parc. št. 128 kot z.k. telo II, vl. št. 242 k.o. S., in sicer do nerazdelnih 1318/10000 glede na celotni zemljiškoknjižni vložek, ter priznati pravico uporabe zemljišča na nerazdelnih 4/5 pokojnega očeta parc. št. 128, stavbišče 216 m2, 1079/5, travnik 124 m2 in 1080/4, njiva 101 m2 kot z.k. telo I, vl. št. 242 k.o. S. in sicer do nerazdelnih 1318/10000 glede na celotni z.k. vložek ter mu s tem hkrati priznati, da to premoženje ni predmet zapuščine po pokojnem očetu pravdnih strank, ter dovoliti, da se to premoženje izloči iz zapuščine. V tem obsegu je sodišče prve stopnje ugodilo tudi ustreznemu dajatvenemu zahtevku tožnika za izstavitev zemljiškoknjižne listine, medtem ko je v presežku do terjane izločitve premoženja iz zapuščine po pok. očetu v obsegu 7/25 celotne nepremičnine zahtevek tožnika zavrnilo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določbe 32. člena zakona o dedovanju (ZD).

Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Sprejelo je kot pravilno dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje, pri tem pa zavzelo stališče, da je potrebno določbo prvega odstavka 32. člena ZD razumeti tako, da je dovolj za izločitev premoženja na tej podlagi, da sta zapustnik in potomec živela skupaj, ne terja pa se kakšna tesnejša z drugimi elementi povezana in soodvisna skupnost; nadalje, da ni potreben dogovor z zapustnikom o premoženjskih razmerjih in da tu ne gre za gradnjo na tujem svetu.

Proti tema sodbama vlaga revizijo tožena stranka iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj jo vrhovno sodišče spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa predlaga njuno razveljavitev. V inštančni odločbi ni povedano, kako je definirano skupno življenje v smislu 32. člena ZD, in ga preprosto ne obrazloži, zaradi česar gre za kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Dejansko stanje, kar zadeva "skupno življenje" tožnika in zapustnika, je nesporno, skupno pa je bilo le življenje pod skupno streho obeh družin v povsem ločenih gospodinjstvih. Sicer pa ni bilo skupnih vlaganj, skupnega proračuna in plačevanja stroškov. Podana mora biti življenjska skupnost med zapustnikom in dedičem. Skupno življenje mora obstajati samo ob sebi.

Tožnik v odgovoru na revizijo opisuje, kako je teklo življenje med njegovo družino in očetom pravdnih strank.

Vrhovni državni tožilec se o vročeni mu reviziji ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Kaj naj bi bilo tisto, kar naj bi pomenilo relativno bistveno kršitev postopka, storjeno na drugi stopnji sojenja (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), revizija ne pove. Zato se s tem, sicer dopustnim, revizijskim razlogom sodišče ni moglo ukvarjati. Ne gre pa niti za absolutno bistveno kršitev postopka (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), ki pa jo revident v obrazložitvi revizije pojasni. Po pravkar omenjeni zakonski določbi gre za takšno kršitev zlasti, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali pa med seboj v nasprotju. Nobene takšne pomanjkljivosti ni v obrazložitvi napadene sodbe. Če sodišče na teoretični ravni ne poda in ne obrazloži definicije nekega pravnega standarda, to ne pomeni, da ni razlogov v smislu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Podani morajo biti le razlogi o odločilnih dejstvih in razvidno mora biti sklepanje o uporabi prava v povezavi z ugotovljenimi dejstvi. Sicer pa je v sodbi tudi dovolj opisano pravno razmišljanje sodišča o pomenu določbe 32. člena ZD. Za očitane procesne kršitve torej ne gre.

Sicer pa sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Ni se mogoče strinjati z revizijskim stališčem, češ da je potrebno zakonsko formulacijo "zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju...", razumeti tako, da mora iti za življenjsko skupnost in da mora ta obstajati sama ob sebi. Če bi zakonodajalec želel predpisati kot pogoj za uporabo instituta izločitve iz premoženja zapustnika družinsko življenjsko skupnost z vsemi atributi, ki vsestransko manifestirajo pojem skupnosti, bi to tudi zapisal. To je denimo storil za uporabo instituta izločitve gospodinjskih predmetov (33. člen ZD), kjer terja poleg življenja zakonca ali potomca z zapustnikom še skupno gospodinjstvo. Ali pri razširitvi kroga zakonitih dedičev (drugi odstavek 10. člena ZD), kjer govori naravnost o življenjski skupnosti moškega in ženske in še posebej o pomembnem elementu takšne skupnosti - njenem trajanju. Že samo citirano besedilo kakor tudi ti primerjavi dajejo pomen zakonski določbi prvega odstavka 32. člena ZD v tem smislu, da je dovolj oziroma da je poudarek na tem, da so zapustniki in potomci delali oziroma pridobivali skupaj, pri čemer ni nujno, da je šlo za tesno skupnost med njimi, skupno gospodinjstvo, izrazito ekonomsko skupnost ipd. Namen obravnavane zakonske določbe je v tem, da ne bi prispevanja (v delu in sredstvih) oseb, opredeljenih v zakonu, in sadov tega pridobili tisti dediči, ki niso delali in prispevali.

Ob takšnem razumevanju zakonske določbe, o kateri je beseda, se pokaže, da sta jo sodišči pravilno uporabili, ko sta ugotovili, da je tožnik s svojo družino živel v isti hiši skupaj z zapustnikom, mu s svojimi družinskimi člani pomagal pri domačih opravilih (pranje, ribanje, krmljenje, kidanje gnoja, košnja ipd.) in konkretno povečal vrednost premoženja s postavitvijo lesenega prizidka, odkopom terena in postavitvijo lesene predelne stene in odločilo, da ta dejstva opravičujejo izločitveni zahtevek.

Potemtakem ni podana nobena izmed očitanih kršitev in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).