VSRS Sodba II Ips 212/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo del tožbenega zahtevka tožeče stranke, in sicer za znesek 1,044.561,70 SIT z obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del prvostopne sodbe zavrnilo in v tem delu prvostopno sodbo potrdilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je stališče sodišča druge stopnje v zvezi z uporabo 122. člena ZOR v nasprotju s stališči sodne prakse. Citira sodbo višjega sodišča št. II Cp 561/93 z dne 22.9.1993, iz katere naj bi izhajalo, da je tožeča stranka upravičena do obresti na podlagi 26. člena zakona o blagovnem prometu. Trdi, da je navedena določba lex specialis v razmerju do ZOR. Podrejeno še trdi, da izhaja obveznost predplačila iz same pogodbe. Citira 3., 4., 5. in 15. člen pogodbe, na podlagi katere je tožeča stranka kupila poslovni in garažni prostor od tožene stranke. Tožena stranka se je s to pogodbo zavarovala pred obrestmi kot sankcijo. Prvostopno sodišče je zmotno tolmačilo predvsem prvi odstavek 5. člena pogodbe, ki je za razsojo odločilnega pomena. Ta določba vsebuje odstopno upravičenje, ki si ga je prodajalec izgovoril za primer, da plačilo vnaprej ne bi bilo opravljeno. Tožeča stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo spremeni in pritožbi tožeče stranke ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve je zakon o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini, Ur. list RS, št. 18/93). Ta zakon v 26. členu določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrecno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Za prodajalčevo obveznost, da kupcu prizna oziroma obračuna obresti po navedenem določilu, morata biti torej izpolnjeni dve predpostavki. Prva je vnaprejšnje plačilo kupnine, druga pa je v tem, da mora biti to za kupca edina možnost, da sploh lahko sklene prodajno pogodbo. V primeru, ko ima kupec možnost nakupa tudi pod drugačnimi pogoji, predpostavka pogojevanja ni izpolnjena in zato podlage za uporabo 26. člena zakona o blagovnem prometu v takem primeru ni.

Tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala, da je tožena stranka pogojevala vnaprejšnje plačilo. Šele na obravnavi po odgovoru na tožbo, in nato v nadaljnjem postopku, je zatrjevala, da je pogoj vnaprejšnjega plačila izhajal že iz same pogodbe ter da so zato izpolnjene predpostavke iz 26. člena navedenega zakona. Tako trdi še v reviziji. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pogodbene določbe, na katere se sklicuje tožeča stranka, vnaprejšnjega pogojevanja plačila in dejstva, da je bil to edini način nakupa poslovnega prostora z garažnim prostorom, same po sebi ne potrjujejo. Nasprotno, med postopkom je bilo dokazano, da je obstajal tudi drugačen način nakupa oziroma plačila. V dokazno oceno zaslišane priče se revizijsko sodišče, zaradi prepovedi izpodbijanja dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji, ne sme več spuščati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Dogovorjeno odstopno upravičenje je zato treba razlagati v skladu z zakonom o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Če se stranki dogovorita za določen način plačila, če torej med več možnostmi izbereta vnaprejšnje plačilo ali plačilo na obroke, potem je povsem v skladu z ZOR tudi pogodbena določitev sankcij za nepravočasno plačilo. V 126. členu ZOR je namreč določeno naslednje:

Če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. Če pa hoče upnik razdreti pogodbo, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe. To pomeni, da pride do razdrtja pogodbe. V prvem odstavku 5. člena sporne pogodbe med pravdnima strankama je določeno, da ima prodajalec pravico do odstopa od pogodbe v primeru, če kupec posameznega obroka kupnine, skupaj s stroški financiranja oziroma morebitnimi zamudnimi obrestmi, ne plača v pogojenem roku niti v naknadnem 15 dnevnem roku, ki mu ga določi prodajalec. Ta sankcija je povsem v skladu z navedenim 126. členom ZOR. Tožeča stranka je torej imela na razpolago še dodatni 15 dnevni rok in šele nato bi imela tožena stranka pravico do morebitnega razdrtja pogodbe. Tožeča stranka tako tudi na podlagi pogodbe pravice do vtoževanih obresti nima.

Pogodba, ki vsebuje vnaprejšnje plačilo, torej samo zaradi tega še ni podlaga za uporabo 26. člena zakona o blagovnem prometu. Zato je v kontekstu te pravde tudi neutemeljeno sklicevanje na pravno stališče, ki ga je sodišče zavzelo v drugi pravdi, v povsem drugi pravni in dejanski situaciji.

Uveljavljeni revizijski razlog torej ni podan, prav tako pa tudi ne kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. V skladu s 393. členom ZPP je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.