VSRS Sodba Ur 42/94

Tožbi se ugodi in se odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 21.9.1994 štev. 710-Up/II-122/94-III-AČ o d p r a v i.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo zoper odločbo, s katero je prvostopni organ zavrnil virmanski nalog tožeče stranke v znesku 16.459,20 SIT v dobro tekočega računa stečajnega upravitelja tožeče stranke. Strinjala se je s stališčem prvostopnega organa, da se po 4. alinei 1. odst. 16. člena zakona o dohodnini všteje v davčno osnovo vsak bruto prejemek - tudi potni stroški (kilometrina) v zvezi z opravljanjem del po pogodbi oziroma na drugi podlagi. Zaradi tega bi moral izplačevalec predložiti dva naloga: enega za povrnitev stroškov na račun stečajnega upravitelja v višini 12.755,88 SIT, drugega pa za plačilo na vplačilni račun za plačilo davka od osebnih prejemkov v višini 3.703,32 SIT, ne pa tako, kot je to storil. Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Meni, da se povrnjeni stroški ne štejejo kot prejemki za opravljeno delo, zato jih ni mogoče vštevati v davčno osnovo. Sodišču predlaga, naj jo odpravi. V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Tožba je utemeljena. Določbo 4. alinee 1. odst. 16. člena zakona o dohodnini (Ur. list RS štev.71/93; v nadaljevanju:ZDoh) je tožena stranka v izpodbijani odločbi uporabila tako, kot se glasi. Toda prav za tisti del omenjene določbe, ki ga je tožena stranka uporabila za svojo odločitev, je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni v skladu z ustavo, ker ne omogoča upoštevanja dejanskih stroškov kot odbitne postavke pri ugotavljanju davčne osnove (odločba Ustavnega sodišča z dne 1.12.1994 št. U-I-77/94-12, Ur. list RS štev. 2/95). Zakonske določbe, ki ni v skladu z ustavo, pa sodišče pri odločanju ni smelo uporabiti (3. odst. 1. člena in 44. člen zakona o Ustavnem sodišču - Ur. list RS štev. 15/94; v nadaljevanju: ZUstS). Ustavno sodišče omenjenega dela 4. alinee 1. odst. 16. člena ZDoh sicer ni razveljavilo (43. člen ZUstS), ampak je samo ugotovilo njegovo neskladje z ustavo. Tako je storilo samo zaradi tega, ker obseg ugotovljene neustavnosti 4. alinee 1. odst. 16. člena ZDoh ne omogoča njene razveljavitve v celoti (1. odst. 48. člena ZUstS, zadnji odst. obrazložitve pod B zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča). Zato ima ugotovitev neskladnosti z ustavo enake učinke in posledice kot bi jih imela razveljavitev. Glede na navedeno je zato sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih (Ur. list SFRJ štev. 4/77) odpravilo.