VSRS Sodba Ru 56/95

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Predlogu tožeče stranke za odložitev izvršitve dokončne odločbe je organ prve stopnje ugodil tako, da je izvršitev odložil za 30 dni s tem, da se odločba po preteku roka izvrši. Pritožbo, v kateri je tožeča stranka zahtevala odložitev izvršbe za štiri mesece, je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Sodišču predlaga, naj jo odpravi. Meni, da izpodbijana odločba ni v skladu z 273. členom zakona o splošnem upravnem postopku. Predlogu za odložitev izvršbe pa bi bilo treba ugoditi tudi zato, ker tožena stranka še ni odločila o predlogu za obnovo postopka, odločeno pa tudi še ni o ustavni pritožbi, vloženi v isti zadevi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

O predlogu za odložitev izvršbe je prvostopni organ odločil 6.4.1994. Zato je lahko odločal samo na podlagi predpisov, ki so veljali takrat. Pri tem je lahko za presojo utemeljenosti predloga upošteval samo tiste okoliščine, ki jih je tožeča stranka v njem navajala kot razloge za odložitev izvršbe. Navedeno velja tudi za odločanje tožene stranke o utemeljenosti pritožbe, pa tudi za sodišče v zvezi s preizkusom zakonitosti izpodbijane odločbe.

Glede na 61. člen takrat veljajočega zakona o službi družbenega knjigovodstva (Ur. list SFRJ štev. 70/83...79/90) je lahko prvostopni organ odložil izvršbo samo iz razlogov, navedenih v 2. odst. 281. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list SFRJ štev. 47/86 - prečiščeno besedilo; v nadaljevanju: ZSUP). Upoštevajoč navedbe v predlogu za odložitev izvršbe je presodil, da so podani razlogi za odložitev izvršbe za 30 dni, ne pa tudi za daljšo. Glede na razloge, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala predlog za odložitev izvršbe in tudi utemeljenost pritožbe zoper prvostopno odločbo, ter predpise, ki jih je bilo treba uporabiti za odločitev na prvi stopnji, je tudi izpodbijana odločba tožene stranke zakonita. Zmotne pravne presoje razlogov, na podlagi katerih je predlagala odložitev izvršbe, tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje več. Po ugotovitvah sodišča je tudi ni. Glede na tožbene navedbe pa sodišče še dodaja:

Instituta odložitve izvršbe ni mogoče enačiti s sredstvom ali načinom izvršbe. Zato odložitve izvršbe ni mogoče temeljiti na 273. členu ZSUP. Posledica ugoditve predlogu za odlog izvršbe namreč ni niti sprememba sredstva niti sprememba načina izvršbe. Predlog za obnovo postopka (s tem tožeča stranka verjetno označuje tožbi priložen predlog za izredno razveljavitev odločbe oziroma spremembo pravnomočne odločbe, naslovljen na toženo stranko) je datiran s 30.1.1995, ustavna pritožba pa z 28.2.1995. V zvezi z nobenim od teh dveh aktov ni mogel prvostopni organ nepravilno odločiti, ker ju takrat še ni bilo. Sicer pa obvezno zadrži izvršbo samo dovoljena obnova postopka (2. odst. 260. člena ZSUP), odločanje o zadržanju izvršitve posamičnega akta zaradi vložene ustavne pritožbe pa je samo v pristojnosti Ustavnega sodišča (58. člen zakona o ustavnem sodišču - Ur. list RS štev. 15/94).