VSRS Sklep II Ips 522/94

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mora toženka skleniti z njim prodajno pogodbo za stanovanje v skupni površini 17,30 m2 v P. - ker je ugotovilo, da soba, kjer živi tožnik, ni stanovanje v smislu zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR) in tako tožnik tudi ni mogel na njem pridobiti stanovanjske pravice, zaradi česar toženka ni dolžna prodati stanovanja.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, ker je sprejelo sklepanje sodišča prve stopnje, da s tem, ko tožnik zaseda le eno sobo in uporablja v pritličju straniščno školjko, ki se nahaja v skupnem prostoru, ne more šteti za stanovanje v smislu ZSR, in to ne glede na to, da se soba nahaja v stari hiši in da bi jo bilo mogoče preurediti; da je bila točkovana po kriterijih za stanovanje; da jo tožnik uporablja že 17 let in da je bolnik.

Tožeča stranka izpodbija to sodbo z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo vrhovno sodišče spremeni tako, da ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Meni, da je bistvena namembnost prostora, ta pa je v tem primeru trajno zadovoljevanje stanovanjskih potreb (že 17 let). Tožnik ni bil pozvan, naj ga izprazni, točkovano je bilo po kriterijih za točkovanje stanovanj z več prostori, ima samostojen vhod in sanitarije, je pa enako funkcionalno urejeno kot sosednje stanovanje, ki se šteje kot takšno. Sodba postavlja tožnika v neugodnejši položaj v primerjavi z drugimi imetniki stanovanjske pravice in uporabniki.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil.

Revizija je utemeljena.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, revizija ne pove, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal, da bi šlo za kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Revizijski razlog kršitve pravdnega postopka torej ni podan.

Kot vprašljiva pa se pokaže uporaba materialnega prava, kar je pripeljalo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ključno vprašanje, okoli katerega se sučeta odločitvi nižjih sodišč, je, ali gre pri obravnavanem stanovanju za stanovanje v smislu ZSR, od česar naj bi bilo odvisno, ali je tožnik pridobil stanovanjsko pravico na njem, imetništvo te pravice pa je pogoj za privatizacijo stanovanja po 117. in naslednjih členih novega stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91-I in 21/94 - SZ). Sodišči sta ravnali pravilno, ko sta za pravno presojo pojma stanovanja uporabili določbe 4. člena ZSR, vendar pa po prepričanju revizijskega sodišča nista ugotovili vseh dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zavzeti zanesljivo stališče o tem pravnem standardu. Navedena zakonska določba podaja pozitivno (v prvem odstavku) in negativno (v drugem odstavku) definicijo stanovanja. Zlasti slednja daje oporo za to, da se šteje(jo) za stanovanje tudi prostor(i), ki sicer po sedanjih tehničnih normativih ni(so) stanovanje. Da bi moglo sodišče v spornih primerih pravilno odločiti o nakazanem vprašanju, mora raziskati vse relevantne dejanske in pravne okoliščine obravnavanega primera. V zvezi s prvim je tako potrebno dognati in upoštevati poleg tistega, kar je bilo že storjeno, še, kakšne so stanovanjske razmere (zasnova, način in obseg uporabe in spremembe, ki so nastajale v zvezi s tem, posebej pa še v zvezi z uporabo WC v pritličju hiše) drugih stanovanj v hiši, kjer je obravnavano stanovanje, ter zasnove stanovanj v Piranu kot zelo specifičnem urbanem okolju glede na način gradnje stanovanj. V zvezi z drugimi okoliščinami pa je potrebno analizirati zlasti odločbo, s katero je bilo tožniku dodeljeno stanovanje (ki govori med drugim tudi o stanovanju in o stanovanjski pravici), nasploh kako se podobni stanovanjski prostori v Piranu pravno obravnavajo, in v zvezi s tem ali so bila takšna stanovanja po predvojnih ureditvah predmet etažne lastnine in podobno.

Vse našteto ni bilo raziskano, je pa nujno za pravilno uporabo materialnega prava. Zato je bilo potrebno reviziji ugoditi in razveljaviti odločbi obeh sodišč in vrniti zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 395. člena ZPP). Tako bo moralo to sodišče dopolniti dokazni postopek v nakazanih smereh, vrhu tega pa še ugotoviti, ali so lahko prostori, ki so predmet tožbenega zahtevka, v celoti ali delno stanovanje kot posamezni del stanovanjske hiše v lastnini ali solastnini fizične osebe v smislu II. poglavja SZ Lastninsko pravna razmerja. Torej po kriterijih iz prej in zdaj veljavne stanovanjske zakonodaje (ZSR in SZ) je potrebno ugotoviti poleg drugega, ali so lahko vtoževani prostori predmet lastninjenja ali ne. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo mogoče pravilno uporabiti materialno pravo.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.