VSRS Sodba III Ips 60/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je svojo dinarsko obveznost do tožeče stranke, ki ji je nastala s konvertiranjem tožeči stranki namenjenih deviznih prilivov v dinarje, pobotala s svojimi terjatvami do tožeče stranke. Tožeča stranka je menila, da tožena stranka takšnega pobotanja ni bila upravičena izvesti, zato je predlagala izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za znesek 4,630.827,10 din. Sklepu o izvršbi je tožena stranka v celoti ugovarjala. Menila je, da je pobotanje izvedla v skladu s predpisi.

Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke zavrnilo kot neutemeljen in svoj sklep o izvršbi z dne 16.11.1990, opr. štev. II Ig 1217/90 v celoti vzdržalo v veljavi. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) ureja v 336. členu in sledečih pobotanje, do katerega pride z izjavo ene same stranke dvojnega dvostranskopravnega razmerja (336. člen in 1. odst. 337. člena ZOR). Če so izpolnjene vse predpostavke pobotanja, druga stranka takšnega pravnega razmerja pravnih učinkov omenjene izjave ne more preprečiti. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas zatrjevala pravilnost svojega enostransko izvedenega pobotanja. Zatrjevala je torej, da je pravilno izvedla tisto pobotanje, ki ga ureja ZOR z zgoraj omenjenimi določbami. Takšno njeno stališče pa je zmotno, kar ji je pravno popolnoma pravilno obrazložilo pritožbeno sodišče v izpodbijani odločbi.

Revizijske trditve tožene stranke, da je svoje obveznosti, izhajajoče iz vodenja deviznega računa, pravilno izvrševala, na odločitev ne morejo vplivati. Pritožbeno sodišče namreč ni zavrnilo pritožbe kot neutemeljene zaradi morebitnega njenega nepravilnega ravnanja v zvezi z vodenjem deviznega računa. Zavrnilo jo je zaradi tega, ker je ugotovilo, da tožena stranka svoje obveznosti nakazati dinarsko protivrednost deviznih prilivov na žiro račun tožeče stranke ni izpolnila zaradi izvedbe nedovoljenega pobota. Tožena stranka sicer trdi v reviziji, da je izvedla pobotanje šele po izpolnitvi omenjene obveznosti. To pa je novota, ki v reviziji ni dovoljena (3. odst. 385. člena ZPP). Razen tega pa bi v takšnem primeru svojo obveznost izpolnila in pobotanje sploh ne bi bilo več možno.

Pritožbeno sodišče je pravilno opozorilo na obveznost, ki jo je imela tožena stranka do tožeče stranke po 754. členu ZOR in po 44a členu zakona o deviznem poslovanju (Ur. list SFRJ štev. 66/85...85/89). Te obveznosti tožena stranka ni izpolnila. Ni bilo predpisa, ki bi ji dovoljeval pridržati si vtoževani znesek. Zato gre v obravnavanem primeru za situacijo iz 2. točke 341. člena ZOR, ki pobotanja ne dovoljuje.

Kot je že zgoraj omenjeno, je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je pravilno izvedla pobotanje iz 336. člena in sledečih ZOR. Dolžnost stranke je, da navaja pravno relevantna dejstva, na katerih utemeljuje svoje zahtevke oziroma ugovore. V gospodarskih sporih jih mora zatrjevati v prvostopnem postopku, razen če gre za izjemo iz 496a člena ZPP. Te tožena stranka v pritožbi ni zatrjevala. V revizijskem postopku pa zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sploh ni mogoče uveljavljati (3. odst. 386. člena ZPP). Zato tožena stranka niti v pritožbenem niti v revizijskem postopku ni mogla začeti utemeljevati pravilnosti svojega ravnanja na novih dejstvih - na dogovorjenem pobotanju. V točkah III in IV ugovora zoper sklep o izvršbi, na katere opozarja v reviziji, tožena stranka ni zatrjevala takšnega pobotanja. Sklicevanje na okoliščino, da je tožeča stranka predložila službi družbenega knjigovodstva obrazec št. 42 pa še ne zadostuje za zaključek, da je tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala pobotanje na podlagi dogovora, ki naj bi ga za tožečo stranko sklenila pooblaščena oseba.

Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan. Ker tudi tisti revizijski razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).