VSRS Sklep II Ips 618/92

Reviziji se ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa se vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko prodajno pogodbo za stanovanje v Ljubljani, z vsebino, ki je v izreku sodbe navedena, ker bo sicer takšno prodajno pogodbo nadomestila sodba. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožena stranka ima status društva in nikoli ni bila s posebnim zakonom določena kot družbena organizacija, zaradi česar zanjo ne velja določba 112. člena stanovanjskega zakona. Položaj civilnopravne osebe ima tožena stranka od svojega nastanka v letu 1864. Stavba je bila svoj čas v lasti tožene stranke, pa ji je bila odvzeta. Kot civilnopravna oseba bi glede na določbe zakona o denacionalizaciji tožena stranka bila postavljena v primerjavi s fizično osebo v neenakopraven položaj, kar bi ne bilo v skladu z načelom poštenja.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodbi sodišč nižje stopnje svojo odločitev pravilno gradita na določbah stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I), ki se nanašajo na lastninjenje stanovanj, vendar pa sta pri tem določbo 112. člena navedenega zakona napak uporabili. Za vse pravne osebe (poleg v 111. členu stanovanjskega zakona naštetih), ki so imele pravico uporabe na družbenih stanovanjih in stanovanjskih hišah, sicer velja, da so postale z dnem uveljavitve stanovanjskega zakona lastnice teh stanovanj in jih zadeva obveznost prodaje stanovanj imetnikom stanovanjske pravice, vendar pa revizija izraža utemeljene pomisleke, ali tožena stranka sploh spada med navedene "druge pravne osebe".

Dejanska podlaga po kateri naj bi toženo stranko zadevale posledice 112. in 117. člena stanovanjskega zakona, so podatki historičnega zemljiškoknjižnega izpiska. Vendar pa prav ti podatki dopuščajo pravno razlago, ki jo ponuja revizija, da tožena stranka ne spada med pravne osebe po 112. členu stanovanjskega zakona. Stavba v Ljubljani, je postala družbena lastnina po odločbi Komisije za nacionalizacijo pri OBLO Ljubljana-Center z dne 23.9.1959 z navedbo, da je prešla v upravo občine Ljubljana-Center. Kasneje so bili izvzeti iz nacionalizacije vsi prostori v prvem nadstropju stavbe z zaznambo lastninske pravice na ime tožene stranke, medtem ko je tožena stranka pri drugih fizičnih delih zgradbe bila navedena le kot upravni organ, ne pa kot imetnik pravice uporabe. Decidirana trditev pritožbene stopnje, da je tožena stranka imela na stavbi v Ljubljani pravico uporabe na družbeni lastnini, torej ne pomeni pravilne razlage določbe 112. člena stanovanjskega zakona.

Opisana uporaba materialnega prava pa revizijskemu sodišču ne omogoča odločitve v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZPP, ki bi imela za posledico spremembo izpodbijane sodbe. Dejansko stanje namreč glede na vsebino historičnega zemljiškoknjižnega izpiska še ni popolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče postopalo po določbi 2. odstavka 395. člena ZPP, s sklepom ugodilo reviziji in v celoti razveljavilo sodbo sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje razišče s pribavo ustreznih odločb Komisije za nacionalizacijo pri Občini Ljubljana-Center, ali je tožena stranka, v katere korist so bili izvzeti fizični deli zgradbe in ji ostali v lasti, sploh pridobila status druge pravne osebe po določbi 112. člena stanovanjskega zakona (s pridobitvijo pravice uporabe na spornem družbenem stanovanju). Če temu ni tako, je obveznost po določbi 117. člena stanovanjskega zakona ne zadeva.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).