VSRS Sklep III Ips 10/93

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je predlagala, naj sodišče pogodbo, s katero je prva tožena stranka odplačno prenesla na drugo toženo stranko pravico uporabe v tožbenem zahtevku opredeljenih poslovnih prostorov, razveljavi. Tožbeni zahtevek je temeljila na dejanski podlagi iz 2. odstavka 10. člena zakona o prometu z nepremičninami.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpodbijana pogodba sklenjena v nasprotju s 3. odstavkom 8. člena zakona o prometu z nepremičninami, zaradi česar naj bi bila po 4. odstavku istega zakonskega določila nična. Sklicujoč se ne 109. člen ZOR je ugotovljeno ničnost upoštevalo po uradni dolžnosti in s sodbo ugotovilo, da je pogodba nična, toženima strankama pa naložilo, naj druga drugi vrneta vse, kar sta na podlagi nične pogodbe prejeli.

Pritožbo druge tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s sklepom pa je kot prepozno zavrglo dopolnitev pritožbe.

Druga tožena stranka je pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo pritožbenega sodišča spremeni in njeni pritožbi ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Še nadalje podrejeno, če ne bi ugodilo reviziji zoper sodbo, predlaga revizijskemu sodišču naj ugodi reviziji zoper sklep o zavrženju dopolnitve pritožbe.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Javni pravobranilec kot institucija ni oseba. Je samostojni organ družbenopolitične skupnosti, ki je po zakonu pooblaščen za zastopanje družbenopolitičnih skupnosti, njenih organov, organizacij in skladov, ki so pravne osebe, ter krajevnih skupnosti pred sodišči in drugimi organi glede njihovih premoženjskih pravic in koristi. Pravice in dolžnosti izven omenjenega upravičenja zastopanja lahko izvršuje javni pravobranilec samo takrat, kadar to zakon izrecno določa (1. odstavek 2. člena zakona o javnem pravobranilstvu - Uradni list SRS in RS št. 19/76 ... 5/91).

Glede na funkcijo in položaj javnega pravobranilca, kot ju določa zakon, javni pravobranilec načeloma ne more biti pravdna stranka (1. odstavek 77. člena ZPP). Samo če tako določa poseben predpis je lahko tudi pravdna stranka (2. odstavek 77. člena ZPP). Takšen poseben predpis je 2. odstavek 10. člena zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS št. 19/76 - v nadaljevanju: ZPN). Če je podana situacija, ki jo ureja omenjeno zakonsko določilo, lahko javni pravobranilec kot stranka izpodbija pogodbo. Javni pravobranilec pa ne more kot stranka uveljavljati ničnosti pogodbe, če je ta sklenjena v nasprotju s 3. odstavkom 8. člena ZPN. Zakon mu takšne pravice ne daje. Njegove pravice nastopati kot stranka v situaciji, ki jo ureja 10. člena ZPN, ni mogoče širiti na situacijo iz 8. člena ZPN.

Po 1. odstavku 109. člena ZOR se lahko na ničnost sklicuje oseba, ki je za to zainteresirana. Javni pravobranilec ni oseba, kot je to ugotovljeno že zgoraj. Kot samostojna pravdna stranka je upravičen samo izpodbijati pogodbo v situaciji iz 10. člena ZPN, ni pa upravičen uveljavljati ničnosti pogodbe po 8. členu ZPN, v posledici tega pa tudi ni upravičen sklicevati se na ničnost. Zato o njem ne moremo govoriti kot o zainteresirani osebi. Čim to ni, mu tudi sodišče ne more nuditi večjih upravičenj, kot mu jih nudi zakon. Zato sodišče s tem, da je po uradni dolžnosti upoštevalo ničnost pogodbe v primeru, ko se javni pravobranilec ni mogel sklicevati nanjo, ni pravilno uporabilo materialnega prava - 2. člena zakona o javnem pravobranilstvu, 8. člena ZPN in 109. člena ZOR. Posledica zmotne uporabe materialnega prava pa je bila, da dejanskega stanja, ki mora biti podano za ugoditev takšnemu tožbenemu zahtevku kot ga je tožeča stranka postavila v tožbi, sploh ni ugotavljalo. Zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V nadaljnjem postopku bo sodišče predvsem ugotavljalo, ali je podano dejansko stanje iz 2. odstavka 10. člena ZPN, ki upravičuje ugoditev tožbenemu zahtevku iz tožbe. Pri tem, po mnenju revizijskega sodišča, ni pomembno, kakšna pravna oseba je druga tožena stranka. Pomembno je, ali je prodana nepremičnina prešla iz družbene lastnine (tudi) v zasebno lastnino za ceno, nižjo od prometne vrednosti. Predpisi, na katere se sklicuje druga tožena stranka, načeloma izenačujejo vsa podjetja, ne glede na to v kakšni lastnini so, glede opravljanja dejavnosti in nastopanja na trgu, ne ukinjajo pa mehanizmov za zaščito družbene lastnine. V primeru, da bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo utemeljenost zahtevka za razveljavitev pogodbe, naj v skladu s svojo presojo pravilnosti stališča, ki ga izraža druga tožena stranka v dopolnitvi pritožbe, odloči tudi o posledicah razveljavitve pogodbe iz 113. člena ZOR.

O reviziji zoper sklep sodišča druge stopnje o zavrženju dopolnitve pritožbe revizijsko sodišče ni odločalo glede na to, da je bila vložena pogojno - če revizijsko sodišče reviziji zoper sodbo ne bo ugodilo.