VSRS Sodba II Ips 493/2006

Revizija se zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženke plačilo 6.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi in nastale pravdne stroške ter odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnica vložila revizijo. Trdi, da konkretno izvedena samoobrambna vaja predstavlja povečano nevarnost, saj ne gre za enostavno, lahko in običajno vajo. Izvajanje te vaje že po splošnem družbenem pojmovanju odstopa od normalnih človeških dejavnosti. Vaja je sestavljena iz nevarnih elementov, izvesti pa jo je treba hitro in intenzivno. Zato pri njej gibov ni mogoče nadzorovati. Treba pa je tudi upoštevati, da je do poškodbe prišlo v drugem delu vaje in da ponavljanje vaje ne pomeni, da pri naslednji izvedbi do poškodbe ne more priti. Ponovitev se vsakič izvede malo drugače, saj napadalec ne brcne vedno enako močno, niti ne dvigne noge enako visoko, napadeni pa napadalca ne zgrabi vedno na istem mestu in ne z enako močjo, niti ga ne zruši vedno enako na tla. Poškodba je bila izven ravnanja tožnice, saj na partnerja, ki jo je moral zrušiti na tla oziroma na način njegovega rušenja ni imela nobenega vpliva. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo reševanje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica, ki je kot paznica zaposlena v Zavodu za prestajanje kazni zapora ... uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe kolena, ki jo je utrpela 13.12.2001 pri treningu samoobrambe, ki je njena redna delovna obveznost. Poškodovala se je pri izvajanju vaje majo-geri. Po ugotovitvah sodišč je bilo pred izvajanjem vaj poskrbljeno za razgibavanje in ogrevanje, tožnica pa se je treningov samoobrambe udeleževala že nekaj let in je sporno vajo pred škodnim dogodkom že izvajala. Bila je tudi dobro fizično pripravljena in dovolj elastična za njeno izvedbo. Vajo so sprva izvajali počasi, hitrost pa postopno stopnjevali. Gibi pri tej vaji so nadzorovani in predvidljivi. Kontrolirane gibe zagotavlja kimono, nenehna kontrola vaditelja ter manjše število (8-9) tečajnikov. Vaja je sestavljena iz dveh delov: iz napada - brce napadalca v predel pasu napadenega, ki se umakne vstran ter pridrži napadalčevo nogo in ga prime za kimono ter iz obrambe, ko napadeni ruši oziroma izpodbija napadalčevo nogo. Tožnica se je poškodovala pri izvajanju prvega dela vaje - še v fazi njenega napada. Revizijske trditve, da si je poškodovala koleno ob izvajanju drugega dela vaje so neupoštevne, ker izpodbijajo dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Z revizijo pa ni dovoljeno izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3).

Nižji sodišči sta pravilno presodili, da borilni športi ne predstavljajo nevarne dejavnosti, ker možnost poškodb pri teh športih ni večja kot pri drugih športih. Tudi revizijsko sodišče je že večkrat poudarilo, da izvajanje običajnih športnih aktivnosti, med katere sodijo tudi borilne veščine, ni nevarna dejavnost (npr. v zadevah II Ips 562/2005, II Ips 467/98). Med samoobrambne vaje z elementi borilnih veščin po ugotovitvah nižjih sodišč sodi tudi vaja majo-geri. Način njene izvedbe ne vsebuje nevarnih elementov, zaradi katerih bi izvajanje take vaje ustrezalo pravnemu standardu dejavnosti s povečano nevarnostjo iz drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.). Ker po ugotovitvah nižjih sodišč vaja tudi ni bila izvajana v okoliščinah, ki bi jo delale nevarno, ni podana objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca. Njegove krivdne odgovornosti tožnica ni zatrjevala, zato sta sodišči pravilno odločili, ko sta tožbeni zahtevek zavrnili.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.