VSRS Sodba VIII Ips 209/2017

Revizija se zavrne.

1Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 246/2015 z dne 26. 1. 2016 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Presodilo je, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi jezikovne razlage 226. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) štelo, da posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi uživajo vsi tisti delavci, ki kadarkoli v letu 2014 dopolnijo starost 55 let. Ker zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ni bilo odgovorjeno na ostale pritožbene navedbe tožnika, je bila zadeva vrnjena sodišču druge stopnje v novo sojenje, ki je s sklepom Pdp 151/2016 z dne 14. 4. 2014 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo temu sodišču v ponovno sojenje.

2Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 5. 5. 2014, in za ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo, zato ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje in mu iz naslova plače (zmanjšane za davke in prispevke) plačati mesečne zneske, kot bi jih dobival na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, če bi bil zaposlen pri toženi stranki, ter vse druge prejemke, do katerih bi bil na podlagi tega upravičen. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

3Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Očita zmotno uporabo določbe 226. člena ZDR-1 v zvezi z določbo 114. člena ZDR-1 in nasprotuje stališču sodišč, da ni užival posebnega varstva pred odpovedjo, ker v času, ko mu je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni dopolnil 55 let starosti. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do trditev, da je postopek reorganizacije potekal zelo hitro in mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena malo pred izpolnitvijo pogojev za varovano kategorijo delavcev. Tožena stranka ni dokazala, da tožniku pogodba ni bila odpovedana iz diskriminatornega razloga starosti. Uveljavlja bistveno kršitev zaradi zavrnitve dokaznega predloga, da naj tožena stranka predloži podatke o vseh odpovedih pogodb o zaposlitvi pri toženi stranki v času, ko je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku. Konkretnih trditev glede opustitve izvedbe programa presežnih delavcev ni mogel podati, ker ni imel ustreznih podatkov v zvezi s tem, poleg tega je v vmesnem času prišlo do spremembe sodne prakse.

5Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu vodja oddelka informacijsko servisnega centra. Tožena stranka je na podlagi kadrovskega predloga z dne 4. 4. 2014 in s sklepom o spremembi kadrovskega načrta z dne 24. 4. 2014 sprejela odločitev, s katero je spremenila svojo organiziranost tako, da se oddelek informacijsko servisnega centra ukine in se naloge oziroma področje dela oddelka prenesejo in prerazporedijo v oddelek za razvoj informacijskih rešitev. Zato je ukinila delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik in mu dne 5. 5. 2014 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Poleg tožnika je odpovedala pogodbo o zaposlitvi še dvema delavcema. Sodišče druge stopnje je presodilo, da tožnik ni bil diskriminiran zaradi starosti in tudi ne zato, ker je v preteklosti s toženo stranko že imel delovni spor, v katerem je uspel in bil reintegriran v delovno razmerje. Ta delovni spor je bil namreč pravnomočno zaključen že v letu 2009. Na podlagi navedenega sta sodišči nižje stopnje presodili, da je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in tudi, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz diskriminatornega razloga ali v posledici povračilnih ukrepov.

9Tožnik v reviziji sodiščema očita, da se nista opredelili do njegovih navedb o tem, da naj bi hitrost postopka reorganizacije nakazovala namen tožene stranke tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi pred izpolnitvijo pogojev za pridobitev statusa delavca, ki uživa varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je do pomena časovnega okvira postopka reorganizacije opredelilo v okviru presoje, ali je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornega razloga v 16. in 17. točki obrazložitve. Tudi sodišče druge stopnje se je v 11. točki obrazložitve izrecno opredelilo do pritožbenih navedb v tej smeri. Pojasnilo je, da s strani tožnika zatrjevana hitrost reorganizacije, ki je potekala tik pred tožnikovim 55. rojstnim dnevom, sama po sebi še ne dokazuje diskriminatornega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10Tožnikovo zavzemanje za to, da bi lahko tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi kateremu izmed njegovih podrejenih, ker je bil sam kot vodja bolj kvalificiran za opravljanje del pri toženi stranki, ni utemeljeno. Pogodba o zaposlitvi mu je bila namreč odpovedana v posledici ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedal samo on.

11Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za naložitev toženi stranki, da naj predloži podatke o vseh odpovedih pogodb o zaposlitvi pri toženi stranki v času podaje odpovedi tožniku. Po prepričanju tožnika bi se na ta način ugotovila nezakonitost odpovedi, ker naj tožena stranka ne bi sprejela programa razreševanja presežnih delavcev kljub prenehanju potreb po delu večjega števila delavcev. Po drugem odstavku 362. člena ZPP smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Sicer pa mora stranka po prvem odstavku 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP tudi na poznejših narokih navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Pogoj nekrivde iz 286. člena ZPP zajema tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze sicer že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantni. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za nobeno od teh situacij.

12Tožnik je dokazni predlog za pridobitev podatkov o številu delavcev, ki jim je bila pri toženi stranki odpovedana pogodba o zaposlitvi, podal na prvem naroku nove glavne obravnave. Zamudo utemeljuje s sklicevanjem na spremembo sodne prakse in dejstvom, da ni imel na voljo podatkov, s katerimi razpolaga tožena stranka. Vendar navedeno ni opravičljiv razlog za zamudo v smislu drugega odstavka 362. člena oziroma četrtega odstavka 286. člena ZPP. Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu ni načelo vprašanja odpovedi večjemu številu delavcev, torej novih vidikov in pravnih podlag spora, zaradi katerih bi tožnik dobil možnost navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Dejstvo, ali je šlo za odpoved večjemu številu delavcev, bi lahko tožnik izpostavil že v prvotnem postopku. Zato je pravilna presoja sodišč, da je bil tožnikov dokazni predlog prepozen.

13Stališče tožnika, da je treba določbi 226. in 114. člena ZDR-1 razlagati na način, da je kot starejši varovan delavec, ki je kadarkoli v letu 2014, v katerem mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dopolnil 55 let, ni utemeljeno. Vrhovno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu in sodbi VIII Ips 316/2015 z dne 19. 4. 2016 pojasnilo, da varstvo pred odpovedjo tudi v prehodnem obdobju uživa delavec, ki določeno starost dopolni ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa kadarkoli v letu, v katerem je odpovedana pogodba o zaposlitvi. Ker tožnik pogoja starosti 55 let ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 5. 5. 2014 še ni izpolnil, sta sodišči utemeljeno presodili, da ni užival varstva iz 114. člena ZDR-1 pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Preostale revizijske navedbe v zvezi z razlago določb 226. in 114. člena ZDR-1 so dejansko prepis pritožbenih navedb in je nanje že celovito odgovorilo sodišče druge stopnje. Zato se revizijsko sodišče v tem delu sklicuje na 10. točko obrazložitve sodišča druge stopnje.

14Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.