226. člen ZDR-1

Tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja iz 36. člena ZDR-1 v zvezi z obvestilom o tem, da lahko testiranje na COVID-19 opravi šele v soboto 17. 10. 2020. Po sami naravi stvari tožnik, ki je bil do 14. 10. 2020 v bolniškem staležu, naslednjega dne ni mogel opraviti testiranja v A., saj je tega dne tja šele odpotoval in tja prispel šele 16. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je obvestilo o "naročanju" na testiranje pravilno štelo kot obvestilo o tem, kdaj je tožnik napovedal testiranje na kliniki, prav tako pa je kot življenjsko logično in skladno z danimi razmerami v času ukrepov zaradi koronavirusne bolezni pravilno sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je testiranje preložil na 18. 10. 2020 zaradi zgolj 48-urne veljavnosti rezultatov testiranja ob upoštevanju termina in trajanja prevoza na delovišče tožene stranke v Nemčiji. Zatrjevanje tožene stranke, da jo je tožnik z namenom izmikanja delu neresnično obvestil o tem, da se mora obvezno naročiti za testiranje na kliniki v A., nima podlage v izvedenih dokazih, zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja v zvezi s tem in tako odpoved iz tega razloga ni utemeljena.

Tožnik zamudo pri podaji dokaznega predloga utemeljuje s sklicevanjem na spremembo sodne prakse in dejstvom, da ni imel na voljo podatkov, s katerimi razpolaga tožena stranka. Vendar navedeno ni opravičljiv razlog za zamudo v smislu drugega odstavka 362. člena oziroma četrtega odstavka 286. člena ZPP. Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu ni načelo vprašanja odpovedi večjemu številu delavcev, torej novih vidikov in pravnih podlag spora, zaradi katerih bi tožnik dobil možnost navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Vrhovno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu in sodbi VIII Ips 316/2015 z dne 19. 4. 2016 pojasnilo, da varstvo pred odpovedjo tudi v prehodnem obdobju uživa delavec, ki določeno starost dopolni ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa kadarkoli v letu, v katerem je odpovedana pogodba o zaposlitvi

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 21. 3. 2014 ni bil varovana kategorija delavca pred odpovedjo. V tožnikovem primeru varstvo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 ni veljalo, ker je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (tretja alineja drugega odstavka 114. člen ZDR-1). Tožnik je namreč že ob podpisu pogodbe s toženo stranko dne 28. 8. 2011, dopolnil 57 let in je ob upoštevanju 201. člena tedaj veljavnega ZDR, kot starejši delavec užival posebno varstvo, vključno s posebnim pravnim varstvom pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR.

Ni odločilno, ali delavec dopolni predvideno starost enkrat v letu, v katerem je odpovedana pogodba o zaposlitvi, temveč ali to starost dopolni ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Varstvo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 se povezuje s starostjo delavca v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se ne veže na dopolnitev te starosti kadarkoli v letu, v katerem delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Nobenega razloga ni, da bi v prehodnem obdobju veljala drugačna pravila glede relevantnega trenutka dopolnitve ustrezne starosti, kot sicer veljajo in da bi prav v prehodnem obdobju oziroma samo v tem obdobju delavci uživali varstvo na drugih podlagah oziroma širše varstvo, kot delavci po koncu prehodnega obdobja.

Tožnik ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (18. 3. 2014) ni bil varovana kategorija delavcev pred odpovedjo po 114. členu ZDR-1. V njegovem primeru varstvo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 ni veljalo, ker je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po tem členu (kar pomeni, da je šlo za primer iz 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1). Tožnik (rojen 13. 1. 1955) je namreč že ob podpisu pogodbe s toženko, to je 1. 5. 2011, dopolnil 55 let in je glede na določbe tedaj veljavnega ZDR po 201. členu ZDR kot starejši delavec užival posebno varstvo, vključno s posebnim pravnim varstvom pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR. Ob zaposlitvi tožnika pri toženi stranki v letu 2011, ni šlo za prehod tožnika k drugemu delodajalcu oziroma za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu pod pogoji iz 90.a člena tedaj veljavnega ZDR. To pa pomeni, da za tožnika ne velja izjema iz 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1 in da tožnik v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni užival posebnega varstva pred odpovedj

V zvezi z vprašanjem, kdaj mora delavec dopolniti starost določeno v prehodni določbi 226. člena ZDR-1 v povezavi s 114. členom ZDR-1, je odločilno dejstvo, ali delavec določeno starost dopolni ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa, ali jo dopolni enkrat v letu, v katerem mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnica je starost 56 let, ki je za leto 2015 določena v 226. členu ZDR-1, dopolnila med odpovednim rokom, in ne ob vročitvi redne odpovedi iz poslovnega razloga. Ker je bila tožnica ob odpovedi stara 55 let, ni izpolnjevala pogoja iz 226. člena v zvezi s 1. odstavkom 114. člena ZDR-1, zato ji je tožena stranka lahko brez njenega pisnega soglasja odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

ZDR-1 poleg delavcev, starejših od 58 let, varuje pred odpovedjo iz poslovnega razloga tudi delavce, ne glede na starost, ki jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do 5 let pokojninske dobe. Izpolnitev pogojev za starostno upokojitev vedno temelji na osebnih, subjektivnih okoliščinah vsakega posameznega delavca, zato ni mogoče govoriti o objektivnih okoliščinah. „Objektivna okoliščina“ s stališča delodajalca so lahko le podatki, na podlagi katerih se ugotovi, ali konkretni delavec v trenutku odpovedi take pogoje izpolnjuje. To pa so podatki, ki so delodajalcu znani, podatki ki jih lahko pridobi s strani zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatki, ki mu jih da delavec (rojstni datum, podatki o delovni, zavarovalni oziroma pokojninski dobi, podatki o okoliščinah, ki lahko vplivajo na izpolnitev pogojev za starostno upokojitev). Po določbi 36. točke 7. člena ZPIZ-2 je starostna pokojnina pokojninski prejemek brez odbitkov, ki pripada zavarovancu ob dopolnitvi predpisane starosti in pokojninske dobe, če izpolnjuje z zakonom določene pogoje. Starostna pokojnina se odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Predpis

Tožena stranka je organizirala delovni proces tako, da je ukinila organizacijsko enoto, v kateri je bil zaposlen tožnik in prerazporedila posamezne tožnikove naloge na ostale zaposlene. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga, kar pomeni, da je podan zakonit odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Tožnik je bil ob podpisu pogodbe star 57 let, zato je glede na 114. člena ZDR-1 in prehodne določbe v 226. členu ZDR-1 že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo. Navedeni člen namreč določa, da ne glede na določbo prvega odstavka 114. člena tega zakona uživajo posebno varstvo pred odpovedjo delavci, ki v letu 2013 izpolnijo pogoj starosti 54 let in 4 mesece - ženske in 55 let - moški in delavci, ki v letu 2014 izpolnijo pogoj starosti 55 let. V nadaljnjih treh letih do uveljavitve starosti 58 let se starost za delavce zvišuje vsako leto za eno leto.

Tožena stranka je tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, odpovedala pogodbo o zaposlitvi po določbi 1. odstavka 116. člena ZDR-1, vendar pa se v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti skladno z 2. odstavkom istega člena glede pravic delavcev, ki niso drugače urejene s posebnimi predpisi, in glede posebnega varstva pred odpovedjo uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za odpoved pogodbe iz poslovnega razloga. Ker sodišče v tem individualnem delovnem sporu presoja tudi pravilnost mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi moralo sodišče preveriti ugotovitve iz mnenja o tem, da je tožnik star nad 56 let in da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino. V primeru, da tožnik izpolnjuje starostne pogoje iz 1. odstavka 114. člena (ki določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil 58 let starosti ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpo

V zvezi z vprašanjem, kdaj mora delavec dopolniti starost določeno v prehodni določbi 226. člena ZDR-1 v povezavi s 114. členom ZDR-1, je odločilno dejstvo, ali delavec določeno starost dopolni ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne pa, ali jo dopolni enkrat v letu, v katerem mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Tožena stranka se je odločila za novo organizacijo dela v finančno računovodskem sektorju (kjer je tožnica delala in še dela) zaradi potreb delovnega procesa v aprilu 2014, glede na to, da je prišlo do spremembe lastništva tožene stranke in je večinski lastnik zahteval spremembo plačnega sistema. Zato je tožena stranka sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto „finančni knjigovodja“, ki ga je zasedala tožnica. Delovni proces pri toženi stranki se je spremenil, tako da se je pojavila potreba po razdelitvi nalog in zadolžitev na delovnem mestu „finančni knjigovodja“ na delovno mesto „finančni knjigovodja II“, kjer se opravlja manj zahtevne naloge oz. dela in na delovno mesto „finančni knjigovodja I“, kjer se opravlja zahtevnejše naloge oz. dela. Tožena stranka je ocenila, da je tožnico možno zaposliti na delovnem mestu „knjigovodja II“, ker to delovno mesto za tožnico predstavlja ustrezno zaposlitev, saj se je na tem delovnem mestu zahtevala strokovna izobrazba, ki predstavlja enako vrsto in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za ukinjeno delovno mesto. Prav tako se delo opravlja v istem delovnem času in kraju, kot g

Sodišče v zvezi z reorganizacijo poslovanja ni pristojno presojati, ali je sprememba v organizaciji delodajalca potrebna in smotrna. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so prepuščene avtonomni odločitvi delodajalca, sodišče pa lahko v zvezi s tem preverja le, ali je bila reorganizacija navidezna. Tožena stranka je s programom razreševanja presežnih delavcev ukinila delovno mesto notranji kontrolor v poslovni mreži, ki ga je zasedala tudi tožnica. Del nalog ukinjene organizacijske enote je tožena stranka prenesla na drugo organizacijsko enoto, preostale naloge pa je nehala izvajati. S tem je tožena stranka dokazala, da je bila reorganizacija dejansko izvedena. Dejstvo, da je bila tožnica s 1. 7. 2013, po ukinitvi delovnega mesta notranjega kontrolorja v poslovni mreži, premeščena v novoustanovljeno organizacijsko enoto, ne pomeni, da potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Tožnica je namreč v novoustanovljeni organizacijski enoti opravljala dela izključno po odredbi nadrejenih in ne del konkretnega delovnega mesta. Tožničino delo v novi organizacijski enoti je v septembru 2013 postalo nepotr

Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o obstoju zatrjevanega odpovednega razloga, to je prenehanja potrebe po delu tožnice zaradi prenehanja poslovanja z dnem 30. 6. 2014, ki ni splošno znano dejstvo, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Delodajalec lahko skladno z določbo drugega odstavka 83. člena ZDR-1 redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. Ker tožena stranka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga, ki je bil podlaga za odločitev o zadevi, odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga ni zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tožena stranka je nasprotovala posebnemu varstvu pred odpovedjo tožnice, ki je starost 55 let dopolnila 26. 1. 2014, na podlagi 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1, po kateri varstvo pred odpovedjo ne velja v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo po tem členu, tožnica pa je pogodbo podpisala 21. 5. 2014. Vendar pa tako iz zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2014 kot iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnica delo pri toženi stranki po zadnji pisni pogodbi o zapos

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi uživajo le tisti delavci, ki so ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že stari 55 let in ne tisti, ki šele v teku odpovednega roka oz. v tekočem letu dosežejo to starost. ZDR-1 drugače kot ZDR opredeljuje pojem starejšega delavca, ki uživa posebno varstvo. ZDR je v 114. členu določal, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. ZDR je starejšega delavca opredeljeval kot delavca, ki je starejši od 55 let (201. člen ZDR). V skladu z 226. členom ZDR-1 pa je kot delavec, ki uživa posebno varstvo, izrecno opredeljen tudi delavec, ki v letu 2014 izpolni pogoj starosti 55 let. Glede na jezikovno razlago 226. člena ZDR-1 delavcu, ki je v letu 2014 izpolnil pogoj starosti 55 let, ni mogoče brez njegovega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi, dokler ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Med strankama ni sporno, da tožnik, roj. 24. 5. 1959, pogoja starosti 55 let ob vročitvi odpovedi p

Sodišče prve stopnje se je pri presoji, ali je tožnica varovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 114. členu ZDR-1, postavilo na stališče, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za starostno upokojitev upošteva tudi znižanje starostne meje zaradi skrbi za otroke. Takšno stališče je napačno. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnica ob prejeti odpovedi pogodbe o zaposlitvi spadala v varovano kategorijo delavcev pred upokojitvijo, ki so varovani pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu z določbo 1. odstavka 114. člena ZDR-1, ker ji je z upoštevanjem znižanja starostne meje za 6 mesecev zaradi skrbi za otroke do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo manj kot 5 let pokojninske dobe. Znižanja starostne meje po 28. členu ZPIZ-2 ni mogoče upoštevati pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. V skladu z zakonsko ureditvijo je namreč od zavarovanca odvisno, ali bo za pridobitev pravice do starostne pokojnine uveljavljal znižanje starostne meje in na ta način izpolnil minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine

Tožnica je bila ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga februarja 2014, stara 52 let in je imela dopolnjenih 35 let pokojninske dobe. Glede na to, da tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila stara 58 let, oziroma glede na prehodno obdobje v letu 2014 55 let, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da starostni pogoj po določbi 114. člena ZDR-1 v zvezi z določbo 226. člena ZDR-1 ni izpolnjen. Izpolnjen tudi ni drugi pogoj po določbi 114. člena ZDR-1, da delavcu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitve manjka do pet let pokojninske dobe, saj tožnica tudi 5 let po odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v letu 2019), kljub morebitnemu izpolnjevanju pogoja dopolnjene pokojninske dobe, ne bo izpolnila starostnega pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi 27. člena ZPIZ-2. Oba pogoja, starost upravičenca in število let pokojninske dobe, pa morata biti izpolnjena kumulativno. Ker tožnica ne spada v varovano kategorijo delavcev pred upokojitvijo, ki so varovani pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu z določbo 114. člena ZDR-1 v zvezi z določbo 226. člena ZDR-1, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi

V skladu z 226. členom ZDR-1 uživajo posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavci, ki v letu 2013 izpolnijo pogoj starosti 54 let in 4 mesece (ženske) oziroma 55 let (moški). Takšnemu delavcu delodajalec brez njegovega pisnega soglasja ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik, ki je bil v času podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga starejši od 55 let, pogojev za pridobitev starostne pokojnine še ni izpolnil, prav tako tudi ni dal pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. Tožnik posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi uživa tudi na podlagi dejstva, da mu je priznana III. kategorija invalidnosti. V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga, le v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in inva