VSRS Sodba II Ips 633/2004

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo 2.578.411,70 SIT s pripadki in tožniku (potem ko je zavrnilo tudi toženčev zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo 1.239.700 SIT) naložilo obveznost povrnitve dela toženčevih stroškov postopka v znesku 123.730 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Tožnik je svoj zahtevek, ki ga je sodišče pravno opredelilo kot zahtevek za znižanje kupnine zaradi pravnih napak na predmetu med pravdnima strankama dne 9.12.1999 sklenjene kupoprodajne pogodbe, oprl na trditve, da je kupil od toženca za dogovorjeno kupnino 7.300.000 SIT mansardno stanovanje v Kopru skupaj s podstrešjem kot integralnim delom stanovanja, vendar pa da se je nato izkazalo, da podstrešje ni bilo v lasti toženca kot prodajalca (skupni prostor večstanovanjske hiše). Zahtevek za znižanje kupnine v znesku vrednosti podstrešja je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da podstrešje ni bilo predmet prodaje in torej tudi ne vključeno v dogovorjeno ceno stanovanja.

Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede odločitve o zavrnitvi tožnikovega zahtevka, potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. V obširni reviziji ponavlja navedbe, ki jih je v oporo svojemu zahtevku ponudil že v postopku na prvi in drugi stopnji, pri čemer se sklicuje na rezultate dokaznega postopka, ki bi po njegovem mnenju terjali sodiščema prve in druge stopnje ravno nasprotno sklepanje o spornem vprašanju obsega stanovanja, ki je bilo predmet med pravdnima strankama sklenjene kupoprodajne pogodbe in s tem povezanega dogovora o višini kupnine zanj. Tožnik v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje nadalje pogreša tudi dialog med pravdnima strankama in sodiščem; če v sodbi ni tega dialoga, če so v sodbi ugotovitve, ki nimajo podlage v izvedenih dokazih in če v sodbi dokazi niso obravnavani tako, kot veleva Zakon o pravdnem postopku, je to po mnenju tožnika jasno, da ne gre za pošteno sojenje ter da so kršene ustavne pavice o enakosti pred zakonom in enakem varstvu pravic. Predlaga razveljavitev sodb sodišče obeh stopenj v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje o zahtevku tožnika.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik se v reviziji sicer sklicuje na „vse revizijske razloge“ kot uveljavljane, vendar svojih očitkov v obrazložitvi revizije ni strukturiral v smeri možnosti sklepanja na pomen, ki jim ga pripisuje v razmerju do vsakega izmed omejeno in ločeno predvidenih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, zaradi katerih je revizijo kot izredno pravno sredstvo sploh mogoče vložiti. Ugibanje o tem, kateri izmed „vseh“ vendar nesubstanciranih revizijskih razlogov so v posamičnem primeru sploh uveljavljani, ni naloga revizijskega sodišča, ki razen pravilne uporabe materialnega prava preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v reviziji opredeljeno in obrazloženo navedeni (371. člen ZPP).

Vse revizijske navedbe tožnika je mogoče vsebinsko strniti izključno le v njegovo grajo ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o tem, da podstrešje ni bilo predmet prodaje in torej tudi ne vključeno v dogovorjeno ceno stanovanja, ki ga je tožnik kupil od toženca po pogodbi z dne 9.12.1999. Soglasje volje in s tem vsebina dogovora pogodbenih strank o predmetu pogodbe pa je dejanska ugotovitev, ki je v postopku z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da so tožnikove prepričevalne navedbe v reviziji, ki naj bi ugotovljeno dejansko stanje omajale, neupoštevne. Ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi ni mogoče izpodbijati s pomočjo nekonkretiziranega očitka procesne kršitve, ki ni v skladu s standardi revizijskega postopka in ki ne presega ravni grajanja sprejete dokazne ocene.

Glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje je torej izpodbijana pravnomočna odločitev materialnopravno pravilna. Ker ostalih izmed uveljavljenih „vseh revizijskih razlogov“, na katere revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), tožnik ni opredelil in obrazložil, je bilo treba njegovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.