VSRS Sodba IV Ips 8/2006

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je z odločbo z dne 28.11.2005 I.Š. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po sedmem v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena ZVCP, za kar mu je izreklo denarno kazen 80.000,00 SIT in stransko kazen pet kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. Višje sodišče v Mariboru je z odločbo z dne 5.1.2006 pritožbo zagovornice I.Š. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec A.P. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbo drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (ZP-1) na način, določen v 4. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in v povezavi z določbo 171. člena ZP-1. Kljub temu, da se je ZVCP kot predpis, ki določa prekršek, spremenil, sta uporabili določbo sedmega v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena ZVCP, namesto določbe enajstega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 132. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 83/2004 s spremembami in dopolnitvami - ZVCP-1) kot predpisa, ki je zaradi dekriminacije prekrška za storilca milejši. Navaja, da je v tem postopku ugotovljeno dejansko stanje v času storitve vsebovalo vse znake prekrška po določbi sedmega v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena ZVCP, vendar je dne 1.1.2005 stopil v veljavo ZVCP-1, ki v tretjem odstavku 132. člena določa, da je policist dolžan odrediti strokovni pregled tudi v primeru, ko udeleženec v cestnem prometu preizkusa s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkoholiziranosti ne opravi po navodilih proizvajalca. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je kasnejši predpis utesnil razloge, zaradi katerih se šteje, da je udeleženec v cestnem prometu odklonil preizkus alkoholiziranosti, saj je sedaj v primeru, ko voznik ni pripravljen opraviti preizkusa pravilno, to je v skladu z navodili proizvajalca, policist dolžan odrediti strokovni pregled. Odklonitev ravnanja po odredbi policista je torej v ZVCP-1 zožena zgolj na situacije, ko udeleženec v cestnem prometu odkloni preizkus alkoholiziranosti, namerno napačno ravnanje pri izvajanju preizkusa pa se ne šteje več za odklonitev, temveč mora policist v takšnem primeru odrediti strokovni pregled. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi spremeni tako, da postopek zoper I.Š. ustavi.

3Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP vročena storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil.

B.

4V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je I.Š. dne 22.2.2004 kot voznik začetnik vozil osebni avtomobil po regionalni cesti v M.S. in pri kontroli policista odrejenega preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom ni opravil pravilno, po navodilih proizvajalca, ker je kljub temu, da mu je policist natančno obrazložil postopek opravljanja preizkusa, namenoma prvič pihal mimo ustnika alkotesta, v naslednjih treh preizkusih pa prenehal pihati v alkotest po nekaj sekundah.

5Tretji odstavek 120. člena ZVCP (veljavnega v času storitve prekrška) določa, da mora udeleženec v cestnem prometu, ki mu je odrejen preizkus s sredstvi ali napravami oziroma strokovni pregled, ravnati po odredbi policista. Če strokovni pregled ali preizkus odkloni ali ga ne opravi tako, kot je predpisal proizvajalec sredstev ali naprav, policist to vpiše v zapisnik, odredi prepoved nadaljnje vožnje in odvzame vozniško dovoljenje. Udeleženec v cestnem prometu lahko odkloni preizkus samo iz zdravstvenih razlogov; v tem primeru policist odredi strokovni pregled.

Tudi po določbi tretjega odstavka 132. člena ZVCP-1, ki je začel veljati dne 1.1.2005, mora udeleženec cestnega prometa, od katerega policist zahteva, da opravi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ravnati po njegovi zahtevi. Če preizkus odkloni, policist vozniku prepove nadaljnjo vožnjo in mu začasno odvzame vozniško dovoljenje. Strokovni pregled policist odredi v primeru, ko udeleženec cestnega prometa zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka, ne more opraviti preizkusa ali če ga ne opravi po navodilih proizvajalca. Ravnanje, ki ga je potrebno šteti za odklonitev preizkusa, je opredeljeno v četrtem odstavku 132. člena istega zakona. Poleg neposredne odklonitve je to tudi vsako ravnanje, s katerim se ovira ali onemogoči izvedbo preizkusa oziroma strokovnega pregleda ali poškoduje oziroma uniči vzorec za analizo.

6Citirani določbi sedaj veljavnega ZVCP-1 pomenita, da je v vsakem konkretnem primeru posebej treba presoditi, ali voznik s svojim ravnanjem preprečuje oziroma ovira izvedbo preizkusa alkoholiziranosti, ali pa so podani utemeljeni, objektivni razlogi, zaradi katerih voznik kljub potrebni skrbnosti preizkusa ni mogel opraviti pravilno. Takšni razlogi so po izrecni določbi tretjega odstavka 132. člena ZVCP-1 zdravstveni razlogi ali drugi objektivni vzroki, ki vozniku, ki sicer želi opraviti preizkus, objektivno preprečujejo, da bi preizkus opravil oziroma da bi ga opravil po navodilih proizvajalca. Vrhovno sodišče je takšno razlago določbe tretjega odstavka 132. člena ZVCP-1 sprejelo ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča RS, ki je v zvezi z interpretacijo 120. člena ZVCP v odločbi opr. št. U-I-213/98 z dne 16.3.2000 zapisalo, da iz namena sankcioniranja gole odklonitve preizkusa alkoholiziranosti izhaja, da mora biti vozniku dana možnost, da preizkus alkoholiziranosti tudi dejansko opravi. To pomeni, da je treba razlikovati med primerom, ko oseba preizkus odkloni, in primerom, ko ga kljub potrebni skrbnosti ne uspe opraviti. V zadnjem primeru je policist dolžan odrediti strokovni pregled, enako kot v položaju, ko preizkus ni mogoč zaradi zdravstvenih razlogov.

7Glede na navedeno ni mogoče pritrditi stališču vložnika, da je bilo ravnanje storilca s kasnejšim predpisom dekriminalizirano in da bi bilo treba uporabiti zakon, ki je pričel veljati po storitvi obravnavanega prekrška (drugi odstavek 2. člena ZP-1). Kasnejši predpis (ZVCP-1) namreč za storilca ni milejši, saj bi njegovo ravnanje, kot je bilo ugotovljeno v tem postopku, ob uporabi določb ZVCP-1 še vedno predstavljalo prekršek. Zahteva tako neutemeljeno navaja, da je novi predpis utesnil razloge, zaradi katerih se šteje, da je udeleženec v cestnem prometu odklonil preizkus alkoholiziranosti, saj se po določbi zgoraj citiranega četrtega odstavka 132. člena ZVCP-1 za odklonitev preizkusa šteje vsako ravnanje, s katerim udeleženec ovira ali onemogoči izvedbo preizkusa.

8V obravnavani zadevi je I.Š., kljub temu da mu je policist natančno obrazložil postopek opravljanja preizkusa, namenoma prvič pihal mimo ustnika alkotesta, v naslednjih treh preizkusih pa prenehal pihati v alkotest po nekaj sekundah. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da storilec pri opravljanju preizkusa ni navedel nobenega razloga, ki bi takšno njegovo ravnanje objektivno opravičeval, njegov kasnejši zagovor, da je na pravilnost opravljanja preizkusa alkoholiziranosti vplivala okoliščina, da se od leta 2002 zdravi na Centru za zobno in čeljustno ortopedijo Kliničnega centra v Ljubljani in zaradi problemov z zobovjem nosi zobni aparat, pa je sodišče prve stopnje z razumnimi razlogi zavrnilo. Ravnanje storilca, kot izhaja iz opisa izpodbijane odločbe, pomeni preprečevanje oziroma oviranje izvedbe preizkusa alkoholiziranosti, zato bi bilo ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 132. člena ZVCP-1 njegovo ravnanje tudi po kasnejšem predpisu treba opredeliti kot odklonitev preizkusa in bi vsebovalo vse znake prekrška, za katerega je bil storilec spoznan za odgovornega.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo.