VSRS Sodba IV Ips 10/2005

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Storilcu prekrška K.G. je PU L., Policijska enota G., izdala plačilni nalog z dne 2.3.2005, zaradi prekrškov po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 60. člena ZVCP-1 in tretjem v zvezi s sedmim odstavkom 59. člena ZVCP-1 ter storilcu izrekla enotno globo v višini 130.000,00 SIT. Zoper ta plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Grosupljem s sodbo z dne 2.3.2005 kot neutemeljeno zavrnilo.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec A.F. Navaja, da je policist dne 2.3.2005 na cesti Š.-S. - G. zaustavil K.G. in izdal plačilni nalog, ker je imel storilec na vozilu vgrajene nehomologirane nadomestne dele, to je prednje in stranske "spojlerje" ter luči. Navaja, da sodišče pri odločanju o zahtevi storilca za sodno varstvo ni upoštevalo določbe 241. člena ZVCP-1, v skladu s katero mora policist, ko sumi, da je vozilo predelano tako, da ne ustreza tehničnim normativom proizvajalca, napotiti vozilo na tehnični pregled. Takšen položaj je podan ravno v primerih, če so v vozilo vgrajene nehomologirane naprave, nadomestni deli ali oprema, ki bi morala biti tipsko ali posamično odobrena za konkretno vozilo. V tej zadevi ni šlo le za luči, glede katerih je bilo mogoče na poenostavljen način ugotoviti, da odsevajo modro svetlobo, pač pa tudi za drugo opremo, ki naj bi vplivala na stopnjo predelanosti vozila, česar ne more ugotavljati nestrokovnjak, kot je policist na terenu. Navaja, da je ZVCP-1 zato predvidel, da za dokončanje postopka ni dovolj le odsotnost potrdila, ki dokazuje homologacijski pregled, temveč je prav to razlog za odreditev tehničnega pregleda. V tem primeru je to še posebej pomembno, saj celo izpodbijana odločba sprejema navedbe storilca, da je bilo vozilo tehnično pregledano, čeprav je homologacijsko potrdilo pogoj, da je K.G. s svojim vozilom opravil redni tehnični pregled.

3Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril.

B.

4Način predpisovanja tehničnih zahtev za proizvode in postopkov ugotavljanja skladnosti s predpisanimi zahtevami ter izdajo tehničnih predpisov, s katerimi pristojni ministri ta vprašanja natančneje uredijo za posamezne proizvode ali družine proizvodov, splošno ureja Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (Ur.l. RS, št. 59/1999, s spremembami in dopolnitvami). Po določbi 3. člena tega zakona smejo biti proizvodi dani v promet oziroma se smejo uporabljati samo, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, če je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če so označeni v skladu s predpisi. Na njegovi podlagi sta bila med drugim sprejeta Pravilnik o ES homologaciji motornih vozil (Ur.l. RS, št. 84/2002, s spremembami in dopolnitvami), ki določa pogoje za podelitev homologacije in izdajo potrdila o skladnosti vozila pri proizvajalcu, ki sta obvezna podlaga za dajanje v promet, registracijo in začetek uporabe novih vozil, ter Pravilnik o ugotavljanju skladnosti vozil (Ur.l. RS, št. 30/2004), ki ureja homologacijo vozil, katerih kategorije niso predmet urejanja predpisov o ES homologaciji vozil, posamično odobritev vseh kategorij vozil ter izdajo potrdil o skladnosti za vse kategorije vozil. Namen te ureditve je zagotoviti, da v cestnem prometu sodelujejo samo vozila, ki ne ogrožajo varnosti njihovih voznikov in sopotnikov ter drugih udeležencev v prometu, ne poškodujejo cest in prekomerno ne onesnažujejo okolja (četrti odstavek 1. člena Pravilnika o ES homologaciji vozil in 1. člen Pravilnika o ugotavljanju skladnosti vozil).

5Obveznost, da morajo biti motorna vozila, ki se posamično izdelujejo, predelujejo ali dodeljujejo, tudi če gre le za predelavo posameznih naprav in opreme vozila, pred pričetkom uporabe v cestnem prometu pregledana v skladu s predpisi o homologaciji, predpisuje tudi 212. člen ZVCP-1, tretji odstavek 59. člena ZVCP-1 pa določa, da smejo biti v vozilu in na njem vgrajene samo naprave, nadomestni deli, oprema ali posamezni sklopi, ki so homologirani, če se za takšne naprave, dele, opremo ali posamezne sklope zahteva homologacija, in tipsko ali posamično odobreni za to vozilo. Poleg tega smejo biti v skladu s prvim odstavkom 60. člena ZVCP-1 na vozilih v cestnem prometu nameščene samo homologirane luči in odsevniki, predpisani s tem zakonom in podzakonskimi predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.

6V obravnavani zadevi sta policista v hitrem postopku o prekršku ob izdaji plačilnega naloga neposredno ugotovila, da so na vozilu, last K.G., vgrajeni nehomologirani nadomestni deli in oprema (t.j. prednji in stranski "spojlerji") ter nameščene nehomologirane luči, to je v sprednje luči nameščeni modri žarnici. Storilcu je bila v skladu s tretjim v zvezi s sedmim odstavkom 59. člena ZVCP-1 oziroma v skladu s prvim v zvezi s tretjim odstavkom 60. člena ZVCP-1 izrečena enotna globa 130.000 SIT in prepovedana nadaljnja vožnja na podlagi 1. točke prvega odstavka 239. člena ZVCP-1.

7Vrhovni državni tožilec trdi, da policist na terenu kot nestrokovnjak ne more ugotavljati vpliva vgrajenih naprav, nadomestnih delov, opreme in posameznih sklopov na stopnjo predelanosti vozila. Zahteva se v zvezi s tem sklicuje na določbo prvega odstavka 241. člena ZVCP-1, po kateri policist napoti vozilo na tehnični pregled, med drugim če sumi, da so v vozilo vgrajene nehomologirane naprave, nadomestni deli ali oprema, ki bi morali biti homologirani, ali če sumi, da vgrajeni del, naprava ali oprema ni tipsko ali posamično odobren za to vozilo. Iz zahteve vsebinsko izhaja stališče, da je dejansko stanje obravnavanih prekrškov v skladu z določbo prvega odstavka 241. člena ZVCP-1 dopustno ugotavljati le z odreditvijo tehničnega pregleda.

8Takšna trditev po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljena. Določba 241. člena ZVCP-1 je namreč uvrščena v XIV poglavje ZVCP-1, ki je naslovljeno "Varnostni ukrepi, pooblastila in druga posebna določila". Varnostni ukrepi in pooblastila iz XIV. poglavja ZVCP-1 so namenjeni predvsem trenutnemu in takojšnjemu onemogočanju oviranja in ogrožanja varnosti udeležencev cestnega prometa ipd., medtem ko je dokazni postopek v hitrem postopku pred prekrškovnim organom urejen v prvem odstavku 55. člena ZP-1. Po tej določbi prekrškovni organ po uradni dolžnosti brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku. Glede na navedeno ni izključeno, da policist v konkretnem primeru ob enakem dejanskem stanju uporabi katerega od varnostnih ukrepov iz XIV. poglavja ZVCP-1 (v tej zadevi je bila storilcu prepovedana vožnja po 1. točki prvega odstavka 239. člena ZVCP-1) in kot pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa poleg tega izvede tudi postopek o prekršku. Glede na to, da za varnostni ukrep napotitve na tehnični pregled po 241. členu ZVCP-1 zadostuje nižji dokazni standard (sum policista), da so v vozilo vgrajene nehomologirane naprave, nadomestni deli ali oprema, ki bi morali biti homologirani, oziroma da vgrajeni del, naprava ali oprema ni tipsko ali posamično odobren za določeno vozilo, medtem ko je za ugotovitev prekrška in izrek globe potrebna glede teh dejstev gotovost, sicer ni izključeno, da policija kot prekrškovni organ začne postopek o prekršku šele na podlagi ugotovitev izrednega tehničnega pregleda, če je ta odrejen. Vendar pa ni pravilno stališče zahteve, da je dejansko stanje prekrška (v tej zadevi predvsem prekrška po tretjem v zvezi s sedmim odstavkom 59. člena ZVCP-1) dopustno ugotavljati edino z napotitvijo na izredni tehnični pregled oziroma dokazovati le z rezultati takšnega pregleda, ne pa na način, določen v prvem odstavku 55. člena ZP-1. Da namen (vsaj ne glavni) ukrepa napotitve na tehnični pregled po določbi 241. člena ZVCP-1 ni zbrati dokaze v postopku zaradi prekrška, kaže tudi dejstvo, da ga policist po 6. alineji prvega odstavka tega člena odredi tudi če sumi, da je vozilo tako poškodovano v prometni nesreči, da ni sposobno varne udeležbe v cestnem prometu.

9Vložnik zahteve poleg tega navaja, da je bilo vozilo storilca tehnično pregledano (zapisnik o tehničnem pregledu z dne 21.2.2005 je bil predložen v postopku z zahtevo za sodno varstvo) in da je homologacijsko potrdilo pogoj, da je K.G. s svojim vozilom opravil redni tehnični pregled (tako izhaja iz 52. člena Pravilnika o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil; Ur.l. RS, št. 95/2001, veljavnega dne 21.2.2005, ko je bil opravljen tehnični pregled storilčevega vozila). Vendar pa trditev, da so ugotovitve organizacije, pooblaščene za opravo tehničnih pregledov, glede sprememb na storilčevem vozilu drugačne od ugotovitev izpodbijane sodbe, predstavlja uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. Ob tem velja dodati, da je bila enaka trditev zahteve storilca za sodno varstvo v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavrnjena, drugih dokazov za ugotovitev dejstva, da je z vozilom opravil postopek posamične odobritve vozila (drugi odstavek 29. člena Pravilnika o ugotavljanju skladnosti vozila) oziroma da se za ugotovljene spremembe na vozilu homologacija ne zahteva, pa storilec ni predlagal.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo.