VSRS Sklep I Ips 251/2006

Zahteva odvetnika E.R. za varstvo zakonitosti se zavrže.

I. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 30.5.2006 odvetnika E.R. na podlagi določbe 140. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) kaznovala z denarno kaznijo 300.000,00 (tristo tisoč) SIT. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 8.6.2006 pritožbo odvetnika zavrnil kot neutemeljeno.

II.

Odvetnik E.R. je zoper navedeni pravnomočni sklep o izreku denarne kazni dne 16.6.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da sta sklepa nezakonita. Vrhovnemu sodišči predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

III.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

IV.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

- da je Vrhovno sodišče že presodilo (odločba I Ips 347/2002) da zagovornik obdolženca (obsojenca), čeprav je procesni udeleženec, zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti v svojo korist, ker iz določb 1. in 2. odstavka 421. člena ZKP povsem jasno izhaja, da je mogoče to izredno pravno sredstvo vložiti le v korist obdolženca (obsojenca) oziroma, da sme le državni tožilec Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi v škodo obdolženca (obsojenca).

V.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložil odvetnik osebe, katere predajo so španski pravosodni organi zahtevali na podlagi Zakona o evropskem nalogu za prijetje in predajo (ZENPP), ki glede na določbo 421. člena ZKP ni imel pravice vložiti tega izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločbo, s katero mu je sodišče na podlagi 1. odstavka 140. člena ZKP izreklo denarno kazen. Zagovornik lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti samo v korist obdolženca, zato je ne more vložiti zoper tiste pravnomočne sodne odločbe, ki posegajo izključno v njegove (zagovornikove) pravice ali interese. Zato je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).